Sobota, 14. 10. 2006
Bozji_dar
* Potem, ko smo že skorajda povsem pozabili nanje, so se britanski hrupneži Giddy Motors letos poleti po štiriletni odsotnosti nekoliko presenetljivo vrnili s svojim drugim albumom Do Easy.
V prvenec Make It Pop so fantje iz zasedbe Giddy Motors takrat vložili veliko. Material zanj so snemali pri legendarnem producentu Steveu Albiniju, človeku, ki je odgovoren za zvok mnogoterih velikih imen alternativne rokovske godbe, kot so The Pixies, The Breeders, Helmet in seveda najbolj odmevna Nirvana. Album sicer ni postal mega prodajna uspešnica, zato pa je v dobri luči prikazal nov zanimiv bend, ki se ni pustil zlahka kategorizirati. Fuzija raznih žanrov, od bluesa in občasnih free-jazz izlivov, ob vseprisotnem hrupu in smislu za eksperimentiranje z zvokom in ostalimi glasbenimi idejami, je bila trd oreh tudi za glasbene kritike. Mnogi so jih takrat, očitno tudi zaradi sodelovanja z Albinijem, primerjali z velikani artistične punk nojz avantgarde The Jesus Lizard.
Svojega drugega albuma Do Easy, na kar nakazuje že sam njegov naslov, so se Giddy Motors lotili nekoliko manj pompozno. Posneli so ga z omejenimi sredstvi in v zelo kratkem času, čeravno so skladbe zanj nastajale skozi precej dolgo bendovo diskografsko odsotnost. Žal so se v tem času srečevali z velikimi težavami v postavi benda. Okostju, ki ga tvorita kitarist in vokalist Gaverick de Vis ter bobnar Manu Ros, se je nazadnje vendarle pridružil novi, že šesti basist Justin Stone, kateremu je očitno uspelo vnesti dovolj pozitivne energije za ponoven zagon.
Navkljub vsem težavam je pred nami njihov novi album Do Easy, ki ohranja formo svojega predhodnika in zopet prinaša osem skladb, ki tvorijo čvrsto celoto. Hrupna zvočna tvarina navduši s svojo energičnostjo in mnoštvom idej, ki se skrivajo v njej. Ritmična bogatost skladb in hrupni naboj vam bodo zlahka odpihnili ušesa. Saksofonskega deleža, ki je pestril zvočno podobo prve plošče Make It Pop, resda ni več, zato pa trojka kitara, bas in boben skupaj z vokalom ustvarja nadvse zanimivo in vznemirljivo godbo, katere skupni imenovalec je še vedno hrup ter hlepenje po vedno novih izraznih možnostih. Tokrat posegajo tudi po droneu in čistokrvnemu nojz eksperimentu, kar je lepo razvidno iz zaključnega komada na plošči, Dot Dot Dot. Nekoliko manj je jazzovsko in bluesovsko obarvanih momentov, zaradi česar plošča Do Easy morda deluje celo nekoliko bolj homogeno od predhodnice, še vedno pa Giddy Motors ohranjajo tudi tiste bolj lirične trenutke, ki vedno znova dokazujejo, da gre za bend z odličnim občutkom za dinamiko in komponiranje. Primer povedanega najdete v skladbi End Game, ki je hkrati odlična lekcija vsem isto-zvenečim brezjajčnim post-rockerjem. Hrupna glasba je v preteklosti le redkim bendom uspevala zveneti tako intrigantno in prijazno hkrati. Giddy Motors so v tem pravi mojstri in zlahka hodijo vštric z bendi kalibra Fugazi, Shellac ali že omenjenih The Jesus Lizard.
Zaman pa boste v glasbi skupine Giddy Motors iskali zametke nastopaštva oz. pozerstva. Gre za skupino odraslih glasbenikov, ki jim očitno dol visi za tovrstna prepucavanja in kakršnokoli koketiranje s kolesjem požrešne glasbene industrije. V dandanašnjem vsesplošnem pomanjkanju tovrstne mogočno zveneče kitarske produkcije z jajci je plošča Do Easy pravi blagoslov za vsa žejna ušesa, ki že dolgo pogrešajo podoben zvok.
Za konec lahko rečemo, da plošča Do Easy, ki jo je marsikateri ponosni lastnik prvenca skupine Giddy Motors vsa leta težko pričakoval, torej v ničemer ne zaostaja za to mojstrovino in kaže na to, da bend še zdaleč ni iztrošil svojega arzenala idej. Žal pa se iz njihovega tabora širijo novice, da je to hkrati tudi njihova zadnja diskografska izdaja, saj je obstoj benda vprašljiv. Ob tako nepredvidljivi skupini, kakršna je Giddy Motors, tudi to ne bi bilo nobeno presenečenje, brez dvoma pa bi bilo škoda nerealiziranega ustvarjalnega potenciala, ki se skriva v tej zasedbi.
Komentarji
komentiraj >>