Nedelja, 15. 10. 2006
MarioB
*
Novo delo izjemno dejavnega jazzovskega kontrabasista Williama Parkera se navdihuje pri več tradicijah: jazzovski, zahodnoafriški ter latinoameriški. Slednja je tudi prispevala idejo za naslov albuma - Olmeki so bili namreč starodavno latinskoameriško ljudstvo, čigar kulturo, nekoč cvetočo na današnjem območju Mehike, Parker že nekaj časa raziskuje, in sicer z namenom iskanja skupnih korenin te in zahodnoafriške klulture. Sam Parker na albumu igra kontrabas le v nekaj skladbah, drugod pa izjemno sugestivno prebira osem- in šestrunsko tradicionalno zahodnoafriško kitaro doson ngoni ter zvočno sliko dopolnjuje še s številnimi tolkali.
Album izjemno sugestivno povezuje sedanjost in fikcionalizirano preteklost, saj prinaša večina skladb doživeto in skrbno premišljeno prepletanje jazzovskih in latinskoameriških idiomov. Za slednje skrbi zasedba mladih glasbenikov, ki sicer igrajo zvrst merengue, doma iz Dominikanske Republike. Tako se poskočni ritmi, ozaljšani s spevno harmoniko, parijo s prodornimi freejazzovskimi linijami in nenadnimi ritmičnimi preskoki.
V naslovni temi Long Hidden (na albumu jo najdemo v treh delih, torej Part 1, Part 2 in Part 3) se Parker predstavi kot subtilen prebiralec strun na doson ngoniju, te izrazito meditativne teme pa služijo tudi kot prehod bodisi v solistične, neposredne, udarne Parkerjeve solistične improvizacije na kontrabasu, bodisi v s harmonijami in ritmi kipeče skladbe, v katerih se pojavlja prej omenjena merengue skupina ob spremljavi jazzerjev Davea Sewelsona na saksu in Todda Nicholsona na kontrabasu.
Čeprav so komadi z albuma odigrani z različnimi glasbili oziroma jih lahko razdelimo na Parkerjeve solistične - tako tiste, odigrane na basu kot doson n'goniju - pa v skupnem toku zavibrirajo kot organska celota. Ali, raje rečeno, kot fluidna zvočna štorija o možnostih aplikacije enakega principa v različnih kulturno-glasbenih tradicijah.
Long Hidden se tako razgrinja kot zvočno pisana večdelna, a trdno sešita suita, pravzaprav študija iz glasbene antropologije, s pomočjo katere glasbeni vzorci iz preteklosti živijo skladno z modernimi zvokovnimi prijemi. Kot posladek in piko na i je na albumu najti osupljivi 14-minutni Parkerjev basovski solo, In Case Of Accident, siceer posnetek špila iz Montreala, ki ga je izvirno objavil v samozaložbi na kasetnem albumu Painter's Autumn leta 1994 in ki je bil že dolgo nedostopen.
Zvočni avant-turizem oziroma futurizem, ki mu sledimo na albumu Long Hidden: The Olmec Series, ponuja kalejdoskopsko prelamljanje raznorodnih idiomov (starodavnih, predmodernih, modernih, postmodernih) skozi prizmo Parkerjeve vešče kombinatorike. Ti idiomi se ob vsakem vnovičnem poslušanju drugače prekucujejo, obračajo in potrkavajo drug ob drugega ter tako vsakič znova tvorijo novo facetno zvočno sliko. A tako kot pri pravem kalejdoskopu, so tudi v temle glasbenem vse te zvokovne slike hipne, minljive, lepota njihove krhke in visoko senzibilizirane enkratnosti pa hkrati spodbija in utemeljuje vsako nadaljnjo sliko zvoka.
Gre torej za album, ki ga je treba poslušati večkrat, saj s svojo večslojnostjo nudi veliko več od površinske všečnosti, sicer še kako prisotne na tem albumu. Poslušalca sili v poglabljanje in malone ugankarsko razvozlavanje na prvi posluh neznatnih ritmičnih in harmonskih prijemov. A bolj kot kakšno intelektualno, v prejšnjem stavku predlagano dejavnost, vam bo ob užitju tega posebnega zvočnega dela pomagala odsotnost misli. Oziroma skušanje približanja stanju, za katerega lahko domnevam, da so ga dosegli muzičisti pri ustvarjanju te muzike - hkratna sproščenost in poglobljenost, torej!
pripravil Mario batelić
Komentarji
komentiraj >>