* Po lanskoletni dvajseti obletnici »FV music« se je v torek v Orto baru ponovno odvijal tradicionalni »FV festival«. Imena sodelujočih tujih bendov letos sicer niso bila tako zveneča kot so bila ob lanskoletnem praznovanju, toda nič zato. Program je bil zastavljen zelo široko in je obetal zadovoljitev potreb za različne slogovno navdahnjene oboževalce neodvisnih kitarskih zvokov.
Natanko ob 19.30 so festival otvorili novogoriški rockerji “Sunshine Trip”. Korenine mladega benda segajo v leto 2003. Zase trdijo, da igrajo avtorski udarni rock z angleškimi besedili. Svoje trditve so v živo dokazali na torkovem nastopu. Kombinacija “hard rocka”, ameriškega južnjaškega rocka in na trenutke že “stoner” rocka je bila izvedena popolnoma korektno, a brez pretiranih presežkov. Morda bendu manjka še kakšen nastop več, da bi dovršili tudi svoj odrski nastop, ki v tem trenutku še ne ponuja popolne sproščenosti in spontanosti. Vendar gre kljub temu za perspekitvno zasedbo.
Po nastopu uvodnega benda se je pričela dvoranica »Orta« počasi polniti in oder so zasedli eni od najbolj prodornih slovenskih punk rock bendov zadnjega desetletja – »Dr. Zero«.
Po odličnem drugem albumu »Dirty Way«, ki so ga pred kratkim izdali, smo lahko pričakovali le najboljše. Dobili smo odločno in rutinirano koncertno izvedbo tria, ki se mu pozna sedemletno nastopanje na domačih in mednarodnih odrih. »Dr. Zero« so neobremenjeno in sproščeno izvajali skladbe s svojega zadnjega albuma; seveda niso izpustili tudi hitov z njihovega prvenca. Uigrano trojico krasi privlačna punk rockovska enostavnost, ki jo v zadnjem času zelo uspešno mešajo z izleti v zakladnico bluesovskih akordov in tipičnih garažno rockovskih prijemov. Ritem sekcija je sicer enostavna a prepričljiva. Kitarist Miran Perko celoto dopolnjuje z zanj značilnim in prepoznavnim vokalom. Skladbo »Whore – House Road« je tako kot na albumu popestrila tudi spremljevalna vokalistka. »Dr. Zero« so ponovno dokazali, da sodijo med boljše slovenske punk rockerje in so tudi pripravili publiko do prvih konkretnejših aplavzov in miganja z boki. Edina pripomba je, da bi lahko še malo več energije vložili v svoj odrski nastop, ki na trenutke deluje nekoliko statično.
Po »Dr. Zero« je sledilo pozitivno presenečenje »FV festivala«. »The Jack Saints« iz »San Francisca« so poskrbeli za zvočni preboj, ki postaja ustaljen pojav, kadar se na skupnih odrih znajdejo domači in tuji bendi. Poslušanje njihovega zadnjega studijskega albuma »Rock'n'roll saved our lives … but now it's trying to kill us« nas ni navdajalo s prevelikimi pričakovanji, zato je bila koncertna izvedba energičnega visoko oktanskega punk'n'rolla še toliko bolj osvežujoča. Ob spremljanju njihove ultra hitre in zelo glasne godbe, smo se lahko spomnili na zlate čase, ko so se v naših krajih ustavljali bendi tipa »New Bomb Turks« ali »Nine Pound Hammer«. S svojimi nekoliko predolgimi komentarji in humornimi izpadi so skušali že na začetku ustvariti sproščeno vzdušje v zelo spodobno napolnjeni dvorani »Orto bara«. To jim je po parih skladbah tudi uspelo. Seveda kitarskega »feedbacka« in mikrofonije ni manjkalo. Ustvarilo se je pravo koncertno vzdušje, ki je zajemalo spodobno interpretacijo in sproščeno interakcijo med triom in občinstvom. Za slednjo so poskrbeli tudi člani ostalih nastopajočih bendov, ki so zavzeli prve vrste pod odrom. V godbi »Jack Saints« ne manjka značilnih zgodovinskih prvin neodvisnega rock'n'rolla, ki temeljijo na »rifologiji« detroitske šole, se prepletajo z elementi garažnih zvokov šestdesetih, hkrati pa nadgrajujejo prijeme že omenjenih bendov devetdesetih let. Prijetno je bilo zalotiti »Jack Saints« v sferi nabritega countryja, ki je odzvanjal v posameznih skladbah. Seveda so prevladovale bobnarske dimenzije hitrega punk rocka, vendar so elementi melodike s pomočjo basovskih linij in kitarskih »rifov« uspešno dopolnjevali celotno zvočno podobo »Jack Saintsov«. Tudi dopolnjujoča vokalna interpretacija kitarista in basista je dobro nadgrajevala inštrumentalno zgradbo njihovega izjemno energičnega nastopa. Zaradi neukrotljive odrske razigranosti je morda na trenutke zvok benda malo trpel, toda nič zato, ustvarili so zelo dober ambient.
Ob odru so nestrpno čakali na svoj nastop tudi »This Moment in Black History«. Po imenih članov zasedbe je bilo moč pričakovati še kaj več, v primerjavi s podivjanimi »Jack Saints«. Bend namreč sestavljajo pevec in klaviaturist »Chris Kulsar«. Svoje čase je bil član benda »Chargers Street Band«. Še bolj poznano ime je bobnar »Lamont Bim Thomas«, ki je gostoval pred dobrim letom in pol v »Ortu« kot član dua »Bassholes«. Zasedbo sta dopolnjevala tudi kitarist »Buddy Akita« in basist »Mike D'Amico«. Že ob njihovemu prihodu na oder in ob ogledu njihovih glasbenih rekvizitov smo lahko pričakovali zelo »žmohten« zvok. Na začetku je pevec uspel ustvariti nepotrebno napetost med občinstvom in bendom, ki jo je bend dokaj uspešno rušil s svojimi artikuliranimi in izdelanimi art punkovskimi in »noise« razdelavami. Bend je krasila dovršena izvedbena tehnika in to lahko trdimo za celotno zasedbo, od bobnarja, preko dovršenega in natančnega basista, do zelo svobodnjaškega, a izkušenega kitarista. Najbolj moteč element na odru je bil morda prav pevec, ki je s svojim tečnim karakterjem nenehno skušal vsiljivo komunicirati s publiko. Večkrat je poletel z odra med občinstvo in zganjal svoj pretenciozni »agreso-performance«. Vokalno sicer ni nič zaostajal za inštrumentalno izvedbo benda, prav tako so bili njegovi vložki na klaviaturi povsem umestni, toda prisotne je nekako razdelil na dva pola. Hedonisti so se namršeni stiskali v ozadju, tisti, ki so jim bliže bolj kompleksne in sodobnejše post punkovske glasbene forme, pa so se nekako zamaknjeno potopili v nasičene in kompleksne zvočne kepe, ki so bile pogosto prečene s »funkoidnimi« basovskimi vložki. Bobnar »Lamont Bim Thomas« je v primerjavi s svojim zadnjim obiskom »Orta« z duetom »Bassholes« še bolj suvereno obvladoval svojo minimalistično zasnovano bobnarsko baterijo. Bendu ni kaj očitati v pogledu njihove glasbene izvedbe, toda na prisotne je delovala relativno razpršeno.
Sledil je udarni punk rock trio iz »Brooklyna«, ki sliši na ime »Ghetto Ways«. Pripisuje se jim precejšnjo povezanost z garažnim rockom, z zvoki detroitskih bendov zadnjega obdobja, kot so na primer »The Dirtbombs« in tudi z zvokom »rock'n'soul« oračev »The Bellrays«. Primerjave s prvim bendom so vsekakor umestne, saj »Ghetto Ways« posežejo tudi po kakšni priredbi omenjenih. Z »Bellrays« bi jih že težje primerjali, saj tako inštrumentalno kot vokalno ne zmorejo doseči njihovih zvočnih dimenzij. Vsaj tako je bilo na njihovem nastopu na »FV festivalu«. Kitaristka in vokalistka »Jenna Young« ima sicer zelo soliden glas, ki nekako zaradi glasnosti izjemne ritem sekcije ni prišel do izraza. Tudi prispevek njenega igranja kitare se je nekako skrival, če ga primerjamo s suverenim »brazdanjem« bobnarja in basista, ki sta na torkovem koncertu dala resnično vse od sebe. Morda je »Jenna« naredila napako, ko je iz svoje kitare odstranila magnet, saj je zgolj z enim magnetom zvenela dokaj tenko in premalo močno, v primerjavi z ritem sekcijo. Njen glas prav tako ni prišel povsem do izraza, čeprav je zelo solidna pevka. Toda celoto je zelo dobro dopolnjevalo izmenično prepevanje z izjemnim bobnarjem »Harryjem Warwickom«, ki se je izkazal kot gonilna sila zasedbe. Na minimalnem kompletu bobnov je izvabljal res prepričljivo ritemsko podlago, ki jo je dopolnjeval z basistom »Shaneom Cohenom«. Priznati moramo, da zvok ni bil blesteč. Med premori je bilo morda preveč negativne mikrofonije, ki je bila verjetno prav posledica omenjenega eksperimentiranja s kitaro. Ne glede na vse si tudi »Ghetto Ways« zaslužijo pohvale. S svojo mešanico avtorskih skladb in venčka priredb so uspeli ustvariti hedonistično rock'n'roll vzdušje. Kanček »Jenninega« soulovskega vokala in velika mera njenega šarma je prve vrste polne dvorane »Orto bara« spravila do ekstaze. Predvsem polna dvorana je tisto, kar šteje in bolj obetajoče napoveduje nadaljnji razvoj dogodkov na slovenski underground rock'n'roll sceni.
Recenzijo FV festivala je pripravil BRUC
Komentarji
komentiraj >>