Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Kako reči luknjačem dokumentov? (4024 bralcev)
Sreda, 18. 10. 2006
tomazza



Na momente že prav tragikomična politična satira Brezplačno in Brez odgovornosti luknjamo dokumente, ki se je v režiji, scenografiji in igri društva Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov med 14.00 in 15.00 uro zgodila ta ponedeljek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, je bila zgolj sicer z resničnimi dogodki navdahnjen teatralično zaigrani uvod, v tisto pravo satiro, pravzaprav pa reality show, ki se je imel 15 minut kasneje začeti v razpravni dvorani številka 317, torej tretjemu nadstropju osrednjega ljubljanskega domovanja roke pravice. V osrednji vlogi kakopak tudi tokrat nastopa medijsko in drugače najbolj izpostavljen borec za popravo krivice nezakonitega izbrisa več deset tisoč oseb, državljanov drugih nekdanjih jugoslovanskih republik iz registra stalnih prebivalcev Slovenije in za uresničitev dvakratne odločbe Ustavnega sodišča Aleksandar Todorović.

Toda tokrat, za razliko od tolikokrat prej, Aleksander Todorović ne obtožuje, pač pa sam sedi na zatožni klopi. Razžalitve časti in dobrega imena, pa ga obtožujejo glavni akterji v skladu z dvema odločbama Ustavnega sodišča nezakonitega izbrisa: Andrej Šter, takrat notranji minister, ter zdaj že nekdanja, takrat pa še za področje evidenc prebivalstva odgovorna visoka uradnika notranjega ministrstva, Slavko Debelak in Alenka Pervinšek Mesojedec. Sam povod za civilno tožbo, v kateri razžaljene tožnike zastopa odvetnik Žiga Klun, je sicer tipično slovenski. Prizorišče dogajanja je bila namreč gostilna. Natančneje pa bar v okviru kompleksa POP tv, kamor so se tako tožniki, kot Todorović s skupino izbrisanih in njihovih podpornikov, na nekaj alkoholnega za pomiritev zatekli po populistično o izbrisu izpeljani oddaji Trenja.

S strani Todorovića izrečena domnevna razžalitev časti in dobrega imena, o kateri meljejo sodni mlini na Tavčarjevi, tako ni bila izrečena direktno v televizijski eter pač pa v afektu, v gostilniški debati. Toda na gostilne kot javni prostor smo bili na Slovenskem že od nekdaj ponosni. In kaj takega je nad dobro čast in ime tožnikov priletelo izza druge mize v lokalu? Nekaj takega kot da so oni fašisti, ki da jih bi bilo potrebno poslati v Haag. Reč je vsekakor potrebna dodatne razčlenitve. Temelj civilne tožbe razžaljenih državnih uradnikov sta sledeča dva pojma: Fašizem in Haag, pri čemer se kakopak misli na Haaško sodišče za zločine na območju nekdanje Jugoslavije, ki ga nekako pooseblja haška tožilka Carla del Ponte.
Pa za začetek ostanimo v mejah slovenskosti. Slovar slovenskega knjižnega jezika dobesedno pravi, da je fašizem diktatura finančne oligarhije med obema vojnama, zlasti v Italiji in Nemčiji. Sam fašist pa da je pristaš fašizma, katerega pripadniki so hoteli iztrebiti cele narode in med drugim tudi z žico ogradili Ljubljano. Če točno po definiciji pojem fašizma aktualiziramo v leto 1992, torej v čas izbrisa, pa lahko ugotovimo sledeče. Tudi takrat nastala država Slovenija je imela za sabo desetdnevno vojno, na katero se še dandanes tako zelo radi sklicujejo osamosvojitelji na oblasti. Posledično je v državi oblast prevzela politično-finančna oligarhija, ki ima še danes suvereno v rokah vse vzvode oblasti, kaže da tudi sodno.

Pri samem izbrisu nekajkrat več od uradno priznanih 18.305-ih oseb iz registra stalnih prebivalcev Slovenije sicer ni šlo za iztrebljenje celih narodov, je pa gotovo šlo za državljansko čistost, torej za iztrebljenje stalnih prebivalcev Slovenije, državljanov drugih nekdanjih jugoslovanskih republik, ki preprosto niso vedeli, kaj se jim bo zgodilo, ker pravočasno niso zaprosili za slovensko državljanstvo. Sledilo je luknjanje osebnih dokumentov, kot so ga na lastni koži doživeto uprizorili člani Civilne iniciative izbrisanih aktivistov pred sodno palačo in pred sodno satiro o nekaj mogoče pa niti ne tako zelo na gostilniškem nivoju izrečenih besed. Potem pa so sledila leta polzakonitega življenja brez vsakih socialnih, državljanskih in drugih pravic. Ker se država Slovenija do dandanes ni soočila z zločinom izbrisa in konkretno uresničitvijo dveh odločb Ustavnega sodišča, mogoče še ni diktatura, je pa gotovo ne na enakosti pred zakonom temelječa država.

Samo Haaško sodišče za zločine na območju nekdanje Jugoslavije pa je bilo ustanovljeno prav zaradi množičnih kršenj človekovih pravic. Slovenija in njeni uradniki do sedaj sicer še res niso bili pod drobnogledom haaškega sodišča. Je pa za tamkajšnjimi zapahi, kar nekaj uradniških kolegov razžaljenih tožnikov Andreja Štera, Slavka Debelaka in Alenke Pervinšek Mesojedec, ki so primerljiva mesta zasedali v drugih nekdanjih republikah in ostalih paradržavnih tvorbah na območju nekdanje države. Če bi torej haaško sodišče tudi izbris uvrstilo med posledice nacionalističnega divjanja na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, bi se gotovo podrobneje posvetilo tudi vlogi tožnikov, saj so ti med drugim podpisovali tudi najrazličnejše depeše, ukaze za sam izbris.

Če naj še ostane ščepec upanja v domačo pravno državo, je torej pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, čigar delo je danes zmotil lažni bombni preplah, v ponedeljek pa peščica izbrisanih in njihovih podpornikov, ki so želeli Aleksandru Todoroviču ob strani stati na glavni obravnavi v civilni tožbi zaradi domnevne razžalitve časti in dobrega imena, težko delo. Aleksander Todorović je namreč v ponedeljek še drugič zavrnil možnost poravnave, v kateri so domnevno prizadeti od njega zahtevali medijsko objavo opravičila. Če se je bil prvič še pripravljen opravičiti, če bi se tudi tožniki opravičili vsaj dvakrat toliko ljudem, kot jim država Slovenija uradno priznava, da jih je izbrisala iz registra stalnih prebivalcev, se od ponedeljka naprej za izrečeno ni pripravljen več opravičiti.

K temu pa sta gotovo pripomogla prepričljivo zaigrana satira Brezplačno in brez odgovornosti luknjamo dokumente ter kak boleč spomin, ki ga je ta obudila ter nadaljevanje same sodne satire na Okrožnem sodišču. Ne glede na to, da je na vabilu Aleksandra Todorovića jasno pisalo, da gre za glavno obravnavo, sodišče kaj več kot da je ugotovilo, da ni pripravljen na poravnavo, tokrat še ni storilo. Narobe svet. Uradniki, ki so delovali nezakonito, svojo čast in dobro ime branijo s sodnim pregonom žrtve. Sama glavna obravnava bo sicer tam enkrat decembra oziroma januarja. Ker pa tako luknjači dokumentov kot sam Todorović še nikakor niso rekli zadnje besede, upajmo, da je pristojni sodnici jasno vsaj to, da bo za prihodnjič res nujno potrebovala večjo razpravno dvorano, saj za to sodno farso že zdaj vlada veliko zanimanja tudi onstran slovenske domovine. Tam bomo vsekakor tudi mi.

Odpoved: Tudi tokratni N-euro moment sem z retoričnim vprašanjem, Kako rečiu luknjačem dokumentov v zobeh prispeval Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>