Sobota, 28. 10. 2006
Bozji_dar
Material je pravzaprav začel nastajati še pred ploščo Guero z njim pa se je Beck zopet vrnil v zanesljivo producentsko naročje še enega producenta, ki ga povezujemo z njegovim imenom, Nigela Godricha. Ta je predtem sodeloval že na dveh Beckovih albumih, Mutations in Seachange in mu pomagal odkrivati tisto bolj introspektivno plat, v kateri Beck navdih išče predvsem v bogastvu mirnejšega folkovskega izraza. Nova plošča The Information v tem pogledu predstavlja nekakšno zlitje obeh sfer Beckovega ustvarjanja, tistega ki ga povezujemo z The Dust Brothers in onega drugega, ki nosi pečat Nigela Godricha.Izpiljena in k detajlom nagnjena produkcija zveni zrelo in kredibilno ter dostojno imena, ki ga v sodobnem glasbenem svetu predstavlja Beck. Plošča The Information razkriva Becka kot dozorelega umetnika, ki je v dolgih letih glasbenega raziskovanja, skozi katerega je nemalokrat premikal tudi meje združljivega, odkril kaj ga dejansko zanima in to s pridom uporabi. S poslušalčevega stališča bi povedano sicer moralo zveneti precej manj privlačno, nekako v smislu: “Ah, spet nova Beckova plošča. Pa kdaj se bo že ta upokojil.” Vendar ne. Lahko bi ji očitali predvidljivost, a dolgočasnosti prav gotovo ne. Bogato znanje, ki si ga je Beck nabral skozi leta, na plošči The Information še kako spretno aplicira.
Najsi bo to funkovska udarnost prvega singla Nausea, ali pač atmosferična ležernost skladbe Movie Theme, plošča The Information prinaša vse, kar je Beck odkrival v dolgih letih svojega ustvarjanja. Inovativna in načrtno ne vedno jasna besedila polna črnega humorja in tudi kritičnega pogleda na svet se odlično zlivajo s skladbami, ki bi bile zmožne tudi samostojnega obstoja, a kot je za Beckove plošče že značilno, ga glasba le redkokdaj preglasi. Človek ima pač veliko za povedati. Po drugi strani pa smo inovativen miks ter mnoštvo inštrumentov in zvočnih efektov, ki bogatijo podobo skladb, od Becka pravzaprav pričakovali.
Tudi žanrsko je še vedno dovolj raznolik, da bo zadovoljil vse tiste, ki so imeli in imajo radi njegovo vrlino združevanja vseh mogočih žanrov, od hip-hopa, bluesa, elektronike, loungerske ležernosti in filmske atmosferike, pa vse tja do v pop kalup ulitih skladb, kakršni sta npr. Think I’m In Love ali pa Strange Apparition. Primanjkovalo pa ne bo niti eksperimentalno zastavljenih vsebin, saj ploščo The Information zaključi izredno lepo tekoč desetminutni triptih The Horrible Fanfare/Landslide/Exoskeleton.
Beck se je na svoji zadnji plošči dokončno rešil občutka raztresenosti in nedokončanosti, ki sta bila nemalokrat tako značilna za njegove dosedanje izdelke. Tokrat deluje dovolj homogeno in čeprav ohranja širok kolorit glasbenega razpona, to ne razbija plošče v prav nobenem pogledu. V informacijski dobi, ko se glasbena industrija usmerja vse bolj v prodajo zgolj posameznih skladb in se na nek digitalno spervertiran način zopet vračamo v obdobje singlic, je to navidez nekoliko nenavadno početje za takega vizionarja, kakršen je Beck. Večjo mero vizionarstva je pokazal pri sami grafični podobi ovitka, ki je skupek večih nalepk, s pomočjo katerih si lahko vsak posameznik oblikuje svoj lasten, personalizirani ovitek. Poteza s katero se je glasbenik iz nekoliko nenavadne perspektive lotil problema večje osebne navezanosti na glasbo v obdobju informacijskih tehnologij, ki omogočajo že skorajda pretirano olajšan dostop do glasbenih vsebin. In tako Beck znova orje ledino.
Komentarji
komentiraj >>