Ponedeljek, 23. 10. 2006
tadej
* Letošnji oktober je s pisanostjo očitno okužil tudi domače glasbeno dogajanje. V svojem barvitem in raznolikem slogu je prebarval predvsem elektronsko sceno, ki se je lahko naslajala nad obiski večjih in kvalitetnejših imen. Tako je ta oktobrski muzikalični koncentrat ponujal vse, od vrhunske plesno naravnane produkcije do eksperimentalne elektronike in elekro-akustike. V slednji zvrsti, ki je za elektriko le še polprevodna, pa so najmočnejši odtenek zagotovo prispevali dunajski Trapist.
Dunaj je v svetu sodobne inovativne godbe poznan kot fenomen, saj pri relativno majhni sceni ponuja več raznolikih, izvirnih in kvalitetnih izvajalcev. Tu ne gre za veliko srenjo, ki bi zaradi pomanjkanja glasbenega navdiha slepo sledila velikemu očetu, ustvarjala nekakšno kolektivno idejo in jo v slogu team-a počasi razvijala. Niti ne gre za izključno geografsko povezane producente, ki bi neumorno reciklirali izdelke velikanov. Preprosto gre za ljudi z lastnimi vizijami, ki na svojih vrtičkih gojijo zanje značilne zvočne oblike, negovane s tako skrbnostjo, občutkom in znanjem, da jih je skoraj nemogoče posnemati. In to je verjetno tudi eden od razlogov, zakaj v svetu glasbe nimajo svojih klonov, zakaj dunajska scena ostaja hermetično zaprta. Vsekakor pa je to glavni razlog, zakaj se porabniku tovrstne glasbe nariše nasmeh okoli glave, ko v koncertnih napovedih zasledi imena, kot so Trapist, Radian, Fennesz ali Thilges.
Trapist predstavljajo tolkalec Martin Brandlmayr, elektronik in kitarist Martin Siewert ter kontrabasist Joe Williamson. Bobnar Brandlmayr je s svojim značilnim igranjem izredno močna figura, karizma njegovega tolkalskega tretmaja pa pušča občutno sled v vseh bendih, ki jim prisostvuje. Na svojem področju, ki sicer vključuje tudi elektroniko, je multiaktiven kot njegov soborec Martin Siewert, ki se lahko pohvali z zajetno kilometrino. Poleg tega je Siewert znan tudi po tem, da ga zna včasih res dobro zatežiti. In to je bila ena od skrbi, katera se je vpletla v sicer visoka predkoncertna pričakovanja. Poleg tega sta od zadnje plate Trapistov minili že dve leti, tako da tudi vprašanja o morebitni spremenjeni usmerjenosti benda niso bila odvečna. Nekako se je pričakovala prebavljiva kvaliteta, upalo pa se je na specialiteto visoke kulinarične vrednosti. Željni koncerta smo čakali pred metelkovsko Menzo pri koritu, z več kot enourno zamudo pa so fantje poprijeli za svoje inštrumente.
Trapist so nas s prvim komadom toplo sprejeli. Nežni zvoki kitare in robustni bas sta se hitro zapletla v mrežo, katero sta spletla oba Martina. Eden je z lokom in trki izvabljal zvoke iz činel, drugi pa je skrbel za elektronsko različico sorodnih zvokov, ki so nadgrajevali organske drone in se razraščali izven človeških mej sposobnosti igranja in manipuliranja. V nadaljevanju so se podobno izkazali še na ostalih nivojih glasbe, saj so s sorodnimi zvoki brisali mejo med različnimi inštrumenti. Tako so se udarci metlice po snaru prekrivali z elektronskimi sipanji, pridušeni bobni z basom in tako naprej. To je bila nekako njihova osnova grajenja muzike. Najprej so ustvarili priključke, se združili v eno in se začeli razvijati kot rastoč organizem. Ta razvoj je bil izredno zanimiv in verjetno izvedbeno težaven, saj je potekal v obratni smeri, kot poteka na primer proces pri kreiranju destruktivnih elektronik. Tam lahko izvajalec naredi končno zvočno podobo, jo demolira do skrajnosti, na primer melodijo kitare do piska ali šuma, in jo nato postopoma odstira. In tako imajo vsi počasi na plan prodirajoči zvoki, na prvi pogled med seboj čisto tuji, isto afiniteto in isti, že vnaprej določen cilj. In zato tista čudežna združitev krotovičenj in klikov v graciozni ples zvoka niti ni tako čudežna. Je pa vsekakor več kot fascinantna v primeru Trapist. Podoba nastajajočega zvočnega prostora, ki so ga postopoma ustvarjali, je bila vedno zabrisana. S sámo gradnjo komada je naraščala tudi skrivnostnost. Konstelacija zvoka je poslušalcu neprestano ponujala izziv, saj je z vso svojo nepredvidljivostjo na trenutke ustvarjala dvome, če fantje v svoji delni improvizaciji niso zašli. Ampak ne. Udarci bobnov so bili kot zamrznjeni v času in vse deviacije so čakale na ostala člana, da jih osmislita. Glasba je asociirala na aranžiranje breztežnostnega prostora, kamor človek postavlja lebdeče predmete, si jih ogleduje in ker ni čisto zadovoljen z izgledom, si vzame čas za premislek, doda zraven še malo robe, da vse skupaj izpade estetsko dovršeno. Ampak kljub temu, da je bilo vse to ovito v celofan brezčasnosti, se je zadeva odvijala z neverjetno subtilno dinamiko, ki poslušalcu ni dovolila dolgočasja. Tako so bile tudi prostrane in hladne spekulativne poljane, sprožene od skrajnega minimalizma ali hrupa, zanimive. V teh abstraktnih delih so se Trapist spretno zadrževali, saj niso zapadli v minimalistični ali hrupni nič, niti niso pozornosti poslušalca dvigali s tonaliteto. So pa konceptualno tako zastavili koncert, da so nas lepo vozili po vseh možnih oblikah elektro-akustike in ponudili hrano tako za misel kot za čustva. Tako smo bili skozi nastop izpostavljeni burnim nevihtam, na zapuščenem podstrešju smo čakali Godota (izg. Godója), skozi trave opazovali brezskrbno nebo, preučevali atome v hladni fizikalni secirnici, se ujeli v kletko letalskega motorja in nato spet zaplavali v bleščečih se vodah topljivih zvokov.
Trapist so se v živo izkazali z vsemi kvalitetami, kar jih "tovrstni" bend potrebuje. Glasba je bila večinoma v stilu albuma Ballroom, seveda z vsemi omenjenimi odstopanji. In tudi v živo, tako kot na albumu, se njihova glasba ni zdela razdeljena na sekvence. Namesto sendviča različnih inštrumentov, kjer vsaka linija obstaja sama zase, smo bili priča neprestani interakciji zvočnih elementov. Bili so nanizani kakor na vrvici, kjer premik enega za seboj potegne še vse ostale. Pa da ne pozabimo, govorimo o kolektivu treh ljudi, ki se jih seveda ne da sinhronizirati s pomočjo elektronskih pripomočkov.
Nastop skupine Trapist nas je torej s svojim svobodomiselnim in kvalitetnim nastopom hitro iztrgal iz sveta glasbenih in družbenih konvencij in nas popeljal v tisti zanimivi zvočni kozmos dunajske avantgarde, ki je hkrati razumsko hladen in vzneseno romantičen. In kljub temu da je glasba Trapist jasno formirana, da predstavlja zrelo in dovršeno idejo, pa koncert za svojo uresničitev zahteva tudi zrelo publiko. To pa ne pomeni samo ljudi, ki so seznanjeni z osnovami bontona in znajo biti med koncertom tiho, ampak tudi ljudi, ki svoj glasbeni okus že nekaj časa pridno razvijajo. In izgleda, da je v Ljubljani vsaj za eno Menzo takih poslušalcev. Publika je po koncu izstrelila bučen aplavz, ki je bend ponovno priklical na oder. Iz ozadja so prihajali duhoviti kriki "play some jazz" in "heavy metal", to pa je očitno še malo podkurilo dunajski kolektiv, saj se je s hudomušnim nasmeškom na obrazu lotil zadnjega komada in nam serviral distorziran razpaljot, ki je ježil lase in tresel stene, iz publike pa poleg aplavza izvabil še nekaj evforičnih krikov.
Toliko o zaenkrat najboljšem zvočnem dogodku letošnjega leta, ki nam je v paketu z Janom Jelinekom pripravilo kulturno-umetniško društvo Kataman. Vtise iz koncerta pa sem vam posredoval Tadej Droljc.
Komentarji
komentiraj >>