Če bi bila Republika Slovenija vsaj koliko toliko normalna država, bi bilo prav, da se po jutrišnji Slovesnosti ob odhodu zadnjega vojaka Jugoslovanske armade iz Slovenije, ki ga bodo Slovenska vojska, Slovenska policija in Mestna občina Koper kot sklepno dejanje prireditev ob 15. obletnici osamosvojitve Slovenije obeležile jutri ob 16. uri na Carpacciovem trgu v Kopru, zadnje mesece tako zelo poveličevani dogodki iz leta 1991, do prihodnje okrogle obletnice nastanka države umaknejo v ozadje javne pozornosti. Promenadni koncert Orkestra Slovenske vojske, otvoritev razstave Vojna za Slovenijo, par prisiljenih nasmeškov tam napovedano navzočega obrambnega ministra Karla Erjavca, še zvočni signal ladij Pristaniške kapitanije, Policije in Slovenske vojske, tri salve iz šestih topov, prelet tisto nekaj zračnih policijskih in vojaških plovil, in to bi bilo to. Toda ker Slovenija očitno še ni koliko toliko normalna država, se bo poveličevanje osamosvojitvenih dogodkov in sklicevanje na zasluge nanje, ki jih tako radi vedno znova izpostavljajo v sedanji aktualni oblasti Osamosvojitelja z velikim O, Janeza Janše, nadaljevalo. Nenazadnje na to kaže tudi dejstvo, da pač še ni videti konca tudi samim ponovitvam televizijskih dnevnikov iz leta 1991, ki jih na aktualni vladi podrejeni državni televiziji v večernih terminih predvajajo pod zgovornim imenom: Sedma moč osvoboditve.
Ime ponovitev osamosvojiteljskih televizijskih dnevnikov iz leta 1991 – Sedma moč osvoboditve, s katerimi se tudi nacionalna televizija pridružuje tej s silnimi državnimi sredstvi podkrepljeni domoljubni kampanji ob 15. obletnici osamosvojitve Slovenije, je sicer zgovorno prav zato, ker je 15 let pozneje kakopak že znanih kar nekaj takrat javno na televiziji predvajanih polresnic iz tega obdobja. Nenazadnje na spletnih straneh nacionalne televizije na Kolodvorski v napovedniku teh ponovitev brez dlake na jeziku ta tudi sama priznava, navajam, da je bila Televizija Slovenija edini televizijski medij, ki je leta 1991 dogodke celovito spremljal, jih soustvarjal in usmerjal. Konec navedka.
Vendarle pa je to priznanje pomembno, saj je do sedaj nekako v javni zavesti veljalo, da je dogodke iz leta 1991 v imenu osamosvojiteljev takrat tudi z nekaterimi polresnicami soustvarjal in usmerjal predvsem prvi minister za resnico, oziroma uradno za informiranje, v prvi slovenski vladi, sedanji predsednik opozicijske Liberalne demokracije Jelko Kacin. Niti takrat, kaj pa šele 15 let pozneje, mu vsega, kar je kot odličen propagandist za slovensko osamosvajanje izrekel, res ni bilo za verjeti. Toda kot minister za informiranje je bil Kacin za samo soustvarjanje in usmerjanje dogodkov po politični funkciji odgovoren in pristojen, kateremu pravzaprav dobro opravljenega dela niti ne gre za očitati.
Toda aktualna režimskost, ki se je tako zelo očitno 15 let kasneje ponovno zaredila po vodstvenih nadstropjih nacionalne televizije, ima svoje korenine prav v podrejenosti aktualni oblasti, katere voditelji svojo politično legitimnost vedno znova, tudi 15 let kasneje, in še naprej bodo črpali prav iz dogodkov ob osamosvojitvi države. Ne glede na to, da je temu sicer v praksi pogosto tako, pa iz resne ali pa vsaj domnevno in zgolj na prvi pogled neodvisne medijske ustanove, kot bi naj bila Televizija Slovenija, ne bi pričakovali takšne degradacije takrat v njej novinarsko delujočih. Seveda ni nič narobe s celovitim spremljanjem dogodkov. Iz stališča medijske teorije pa je gotovo problematično, da nacionalna televizija pravzaprav ponosno priznava, da je dogodke izpred 15-ih let tudi soustvarjala in usmerjala.
Pri novinarstvu naj bi šlo predvsem za poročanje o dogodkih in dejstvih, v za to ločenih terminih pa tudi za komentirano vrednotenje posameznih dogodkov in dejstev. Ne glede na to, da se je pravzaprav težko spomniti, kdaj smo nazadnje na nacionalni televiziji lahko v živo spremljali tudi kakšen televizijski komentar, pa naj bi novinarji in mediji, če že kaj, usmerjali in soustvarjali zgolj javno mnenje, ne pa tudi samih dogodkov, o katerih poročajo. To namreč počnejo propagandisti in ne novinarji. Toda propagandističnim ponovitvam televizijskih dnevnikov, poimenovanim Sedma moč osvoboditve, še ni videti konca. In kakor je samo po sebi jasno, da je tudi za to zapolnitev programskega časa poskrbelo s strani aktualne osamosvojiteljske oblasti v državi nastavljeno vodstvo nacionalne televizije, je jasno tudi, zakaj pravzaprav pri vsem tem gre.
Sedanjega premierja Janeza Janšo, ob nekdanjemu predsedniku Milanu Kučanu, takratnemu predsedniku vlade Lojzetu Peterletu in mogoče še takratnima ministroma za notranje zadeve in informiranje Igorju Bavčarju in Jelku Kacinu, glavnega junaka osamosvojitve, boste lahko na današnji večer na nacionalni televiziji gledali in poslušali vsaj dvakrat. Prvič ob 19-ih, ko bo na vrsti prispevek iz sedanjosti. Premier je namreč prav danes na Brdu pri Kranju na koči Jezero odkril spominsko ploščo, ki obeležuje dogodke izpred 15-ih let, ki so se v času osamosvajanja dogajali na Brdu. V Koči Jezero je bila namreč od aprila do junija 1991 delovna soba projektnih svetov, ki so se ukvarjali s konkretnimi vidiki osamosvajanja. Pet minut čez polnoč pa je na vrsti Sedma moč osvoboditve, ponovitev televizijskega dnevnika iz 25. oktobra 1991. V njem pa, če druge osamosvojitelje tokrat pustimo ob strani, ponovno, sicer nekoliko mlajši in bolj razkuštran, toda vendarle - Janez Janša.
Ponovitve televizijskih dnevnikov iz leta 1991 bi bilo pravilneje poimenovati Sedma moč ne osvoboditve, pač pa zaslepitve, ker so namenjene izključno eni sami stvari. Pa ta ni zgolj dvig domoljubne zavesti na Slovenskem, pač pa je predvsem nadaljnje utrjevanje kulta osvoboditeljske osebnosti Janeza Janše. In to tako pri generacijah, ki jim je spomin na osamosvojitvene dni izpred 15-ih let že nekoliko zbledel, kot pri generacijah, ki junaka v televizijski akciji leta 1991 niso imeli priložnosti videti v živo. Seveda pa ni nepomembno, da ostajajo v dneh, ko morajo domača množična trobila večinskega diskurza ne samo poročati o obeleževanju dogodkov v času osamosvajanja, pač pa jih iz leta 1991 celo ponavljati, stvarni problemi in izzivi, s katerimi se bolj ali manj uspešno sooča aktualna oblast, nekoliko v ozadju.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem s Sedmo močjo zaslepitve in s še ne končanim aktualnim poveličevanjem dogodkov izpred 15-ih let v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>