T.B.F. na Rapetku št. XXV, v Gali Hali, v petek 27.10.2006, v nočnem času...
V petek zvečer so se v Ljubljano, že tretjič od izdaje njihove plošče »Maxon Universal« pred dvema letoma in pol, vrnili splitski posebneži T.B.F. V zadnjih letih najvidnejši hrvaški urbani glasbeniki, ki so s svojo poslednjo ploščo »Maxon Universal« dokončno zakorakali v formo hiphoperskega živega benda, katero so na koncertih z različnimi zasedbami prakticirali že davno pred tem. Zasedba se je z izdajo zadnjega albuma ustalila. Poleg ustaljenega trojčka, ki ga poleg dečka za vse, kreatorja, tekstopisca, avtorja glasbe in glave benda Saše oz. Alexa, sestavljata še glavni vokalist in maskota zasedbe, debelušni Mladen ter klaviaturist in raper Luka Barbić, v zadnjih treh letih v skupini najdemo še prekaljenega kitarista Nikšo Mandilića, basista Ognjena Pavlovića ter bobnarja Jana Ivelića.
Ravno v tej postavi so se na odru znašli tudi T.B.F. Gala Hala je ponujala pogled na dobro dvestotnijo privržencev te splitske zasedbe, a je vsekakor nudila še kar nekaj prostora za vse tiste potencialne kandidate, ki bi si koncert še hoteli ogledali. V tej ne popolnoma nabiti množici Gale Hale smo našli zanimivo maso ljudi, od starejših glav, ki jih srečamo na koncertih zelo različnih glasbenih zvrsti, raperjev, pa do »hardcore« fanov skupine T.B.F., s katerimi se srečujemo tisti, ki smo na njihovih koncertih večkrat, do nekaj »firbcev« ter študentk, ki se v prvi vrsti kitijo s poznavanjem skoraj vseh njihovih besedil na pamet. Zanimiva paleta malce starejše in umirjene publike na glasbo splitskih zabavljačev in zajebantov ni reagirala v skladu s svojimi leti, temveč se je prepuščala močnejšim ali lahkotnejšim melodijam tega šestčlanskega humornega, besedilno izjemnega, s pop in alter pridihom začinjenega, tipičnega dalmatinskega kolektiva, ki je na oder stopil dobre četrt ure čez enajsto uro. Koncert se je začel tako kot se koncerti T.B.F.-ov začnejo pravzaprav vedno, z izjemno skladbo »Moj um pali«, katere uvod se je tokrat zavlekel v kar nekaj minutni izjemno zanimiv začetek, kakršnega si ne drznejo privoščiti tudi veliko večji zvezdniki kot so ti fantje, katerih obnašanje je prej kot zvezdniško, kar malce sramežljivo, saj razen Mladena, nihče sploh noče izstopati. Začetek je torej za njih popolnoma tipičen, od »Moj um pali«, so prešli na »3-logijo jada«, »UV zrake« ter »Malo san Maka«. Tudi ostali repertoar je potekal po povsem ustaljenih tirnicah, istih kot vedno, s točno določenim in naštudiranim potekom skladb. Zakaj bi pravzaprav nekdo menjal ta vrstni red, ki je zastavljen tako natančno, da izstopa tako »Moj um pali« kot tudi skladba, na katero del dvorane vedno poskakuje, »Heroyix«, pa »Odjeb je lansiran«, ali pa tudi skulirani in počasnejši »Alles gut« ter »Nostalgična«. Za razliko od mnogih drugih koncertov so tokrat »T.B.F.« zveneli bolj rockersko, njihov tonski tehnik jih je na trenutke odprl tako, da niso zveneli kot celota, temveč kot nek kar precej udarni rockerski bend, enostavno se niso zlili v skupno celoto, spet drugič so delovali izjemno homogeno in popolnoma uigrano. To popolno naštudiranost je kot vedno nekajkrat prekinil Mladen s svojimi kratkimi in odrezavimi vpadi med skladbami, splitsko lenobnostjo in zgolj navidezno nedoživetostjo. Pa vendar je bil z naskokom najslabši del koncerta ravno njihov tonski tehnik, ki ponavadi na njihove koncerte sploh ne hodi. Deloval je popolnoma izgubljeno, kot da njihovih komadov sploh ne pozna, kot da ne ve, kdaj se bodo zamenjali vokali, z rokami pa je nenehno zmedeno gledal na mešalko. Vsekakor bi bila veliko bolj smotrna odločitev pustiti tehnika doma, saj sem prepričan, da bi se domači Galini tehniki odrezali precej bolje. Že tako ali tako mnogokrat moteča in neenakomerna glasnost vokalov je bila tokrat opazna še bolj kot sicer, saj je Luka v prvih dveh do treh vrsticah skorajda neslišen, Mladen jasen in glasen, Alex pa izjemno artikuliran in še veliko boljši kot na ploščah. V skupnem sestevku pa je nivo vokalov na zelo različni glasnosti. Tehnik enostavno prav v ničemer ni dohajal nivoja tega odličnega kolektiva, kar se je videlo tudi v tem, da je dostikrat nad (pri hiphopu ter tudi pri T.B.F.-ih izjemno pomembne) vokale, spustil inštrumentalni del, ki je tako vokale potisnil v drugi plan. Vse ostalo je delovalo kot namazano, popolnoma utečeno z nekaj kratkimi kitarskimi solažami ter nekaj pestrimi bobnarskimi izleti. Fantje so nekaj več kot uro in pol trajajoč koncert precej suvereno pripeljali do konca, vendar pa je za razliko od tistega ljubljanskega v Orto Baru zvenel bolj rockersko in manj intimno, kljub vsemu pa je bilo ozvočenje precej boljše od tistega v Ortu. Žal tega ni znal izkoristi njihov občasni tehnik. Vsekakor je treba izpostaviti tudi posameznike znotraj skupine, ki so izpostavljali svoje pestro glasbeno znanje. Kitarist je tako z dvema kitarama in neverjetno veliko efekti spretno prehajal z ene skladbe na drugo. Milimetrsko natančna ritem sekcija je bazirala na na pol "metalskem" bobnanju izjemnega Jana, ki mu je sicer malenkostne probleme povzročala pretirana uporaba činel, dopolnjeval pa jo je še umirjeni bas, ki je sestavil kompleksno in kompletno sliko sekcije. Dodatek koncerta je bil tudi tokrat isti kot vedno, po ena skladba iz vsake od njihovih treh plošč z zaključno skladbo »Splitsko stanje uma«.
Še enkrat več so T.B.F. dokazali, da so izjemen bend, ki svoje studijske plošče koncertno zgolj nadgrajuje, da so se v svojih gledaliških letih pravzaprav zelo dobro naučili igrati in skrivati čustva, največji problem pa je še vedno vokalna neusklajenost, ki jo bodo morali fantje z boljšim tehnikom dopolniti na prihodnji plošči, katera naj bi luč sveta ugledala nekje v sredini prihodnjega leta. Tokrat se kljub dogovarjanjem, da bi morda premierno odigrali kaki 2 novi skladbi, za to še niso odločili – pa drugič. Tista dva tisočaka se je tudi tokrat izplačalo vložiti v ta trenutek najbrž vodilni balkanski hiphoperski kolektiv, ki pa iz hiphopa rine vse bolj tudi v druge smernice. Aja, pa še to, če njihov tonski tehnik ni ljubitelj kakšnih bolj udarnih in težkih, verjetno metalnih bendov, naj me kar »kokla brcne«.
Komentarji
komentiraj >>