Ponedeljek, 30. 10. 2006
goran
* Morda bi kanadski Montreal morali prestaviti bliže španske Ibize. Morda Montreal potrebuje svojo Haciendo. Morda je potrebna nova 'čudežna tabletka'. Najbolj verjetni od vseh 'mordajev' pa je tisti, da morda trenutna vsesplošna klima pač ni naklonjena novemu fenomenu tipa Madchester. V montrealsko glasbeno prizorišče je v pričakovanju širšega preboja tamkajšnje dinamične scene že nekaj let uprto marsikatero oko, vendar pa za zdaj vse ostaja v lokalnih okvirih. Po ponudbi bendov je ta kanadska metropola že davno presegla tisto manchestersko iz 80-ih let in po preboju zasedbe Arcade Fire so se pojavile špekulacije, da bo Montreal izstrelil 'naslednjo veliko sceno'. Od takrat sta minili dve leti in kot kaže čas, za kaj večjega še ni dozorel. Vendar kot rečeno, s sceno v Montrealu ni prav nič narobe. Proti koncu 90-ih so bili na udaru post rockerji zbrani okoli Constellation Records, zadnjih nekaj let pa so nekoliko bolj izpostavljeni že omenjeni Arcade Fire, pa Wolf Parade in udarna trojica založbe Alien8 – žal že razpadli The Unicorns, Lesbians on Ecstasy in petrokemični rockerji Les Georges Leningrad.
No, očitno na obzorju so neke spremembe, saj so slednji za svoj novi album 'Sangue Puro' izbrali tudi novega založnika. Ali to pomeni, da pri Alien8 Records bolj stavijo na eksperimentalno glasbo ali pa, da trojica skozi nemški Tomlab namerava okrepiti prisotnost na evropskem trgu, lahko le ugibamo, vsekakor pa ta zamenjava sovpada z njihovo načrtovano evropsko turnejo, ki pa je prestavljena na prihodnje leto, ker si je bobnar Bobo Boutin zlomil nogo. Tu lahko le hudomušno pripomnemo: še dobro, da je bila le noga. Ob Boutinu “Les Georges Leningrad” tvorita še vokalistka Poney P ter kitarist in klaviaturist Mingo L'Indien. Njihov nastanek zabeležimo v letu 2000, v vsej svoji neresnosti pa se sprva iščejo v performativnih seansah in jim glasba ni prioriteta. Poney pravi, da bi v primeru, da bi nadaljevali s tovrstnim početjem, verjetno končali kot še eden tistih 'elektro-trash' bendov in da so v primerjavi s tem sedaj pravi profesionalci. Manj so komedijantski in kičasti, zanimajo pa jih bolj energične in plesne prakse. Da je njihova glasba vredna pozornosti, so nas na primer opozorili že Sonic Youth, ki so Les Georges angažirali kot predskupino za svojo turnejo, še preden so ti izdali svoj drugi plošček. Bržkone je temu pripomogla tudi njihova reputacija najbolj notoričnega montrealovskega post-punkovskega benda, ki so si jo zgradili predvsem skozi skrajno odbite žive nastope. In čeprav punkovske ostrine, pred katero ni varen noben klub, kjer nastopijo ni moč prenesti na nosilec zvoka, sta oba dosedanja albuma požela veliko hvale. In to kljub temu, da sta si precej različna. Medtem, ko so z zaprašenim, eksperimentalnim prvencem dali vedeti, da lahko njihove vplive iščemo med tistimi najbolj radikalnimi new waveovci, je njegov naslednik krenil v bolj elektro-punk vode, v katerih pa je kljub njihovi dadaistični miselnosti plavala še cela vrsta različnih praks – od musique concrete do najbolj kičastega popa.
Tudi njihov novi album je vse prej kot »sangue puro«. Razen morda čistokrvni primerek blaznosti. Na njihovi Myspace strani so album opisali kot mešanko baltimorskega hip hopa, kurilne musiqe concrete in Bakoujevega industrijskega hardcora. Temu dodajmo še nažigaški elektro-punk, tribalne prvine in »Throbbing Gristlovske« industrijske blodnje. V praksi lahko rečemo, da so pobrali tisto najboljše iz obeh predhodnih albumov in to zapakirali v neko bolj zrelo formo, kar pa še ne pomeni, da so odrasli. Infantilnost s prejšnjega albuma je pač zamenjala adolescentnost. Skladbe so zložene v zaporedje, ki ponudi toliko zasukov, da poslušalčeva pozornost niti enkrat ne pade, obenem pa je to tudi glasba, ki je ne poslušaš v fotelju ampak med plesom pred ogledalom. Še vedno ostajajo deviantski, ekscentrični, zafrkantski, absurdni in še vedno živijo v nekem povsem svojem svetu. 'Sangue Puro' torej servira vse tisto kar od “Les Georges Leningrad” pričakujemo. No, pa tudi tisto, česar ne, ampak to je pač le stranski produkt njihove nepredvidljivosti.
In sedaj lahko rečemo isto kot smo rekli po prejšnjem albumu: to je album, ki ga je montrealska scena potrebovala za preboj v širšo popularno kulturo.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>