Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 3. 10. ´06 ob 19.00 (ponovitev 10. 11. ´06 ob 10.00) SETT: Dnevnik dvorske lude (Aquarius Records, 2006) (3394 bralcev)
Petek, 3. 11. 2006
jizah



* Poznavalcem balkanske podtalne scene že slabo desetletje zastrižejo ušesa, takoj ko slišijo za ime Hrvoje Marjanović oziroma Sett. Raper, beatmaker in aranžer, prihaja iz Koprivnice na Hrvaškem, a že precej dolgo študira, živi in ustvarja v Osijeku. V Sloveniji ga mnogi poznate predvsem po produkcijskem delu na prvencu slovenskega hitrogovorca N'toka, s katerim sta se tako dobro ujela pri kreaciji plošče »Cesarjeva nova podoba«. Na Hrvaškem pa je Sett v podzemnih in internetnih krogih že dolga leta eden najvidnejših in najbolj poznanih emsijev, njegova sodelovanja s skoraj vsemi pomembnejšimi rap izvajalci na Hrvaškem, pa tudi drugod, saj sodelovanja z Marčelom, Wikluh Skyjem, Looneyjem, N'tokom in drugimi niso ravno vsakdanji na hrvaški rap sceni, pa so ga kmalu pripeljala tudi do podpisa pogodbe s studiem Morris ter posledično z založbo »Aquarius Records«.

Zgodovinski razvoj Setta nas popelje v leto 1996, ko nastane trio in kasneje dvojec Tar Pit. Od začetnih katastrofalnih posnetkov, ki so romali predvsem v roke prijateljev, se proti koncu devetdesetih Tar Pit počasi razidejo, saj začne Sett tudi s solo delovanjem, ki mu je očitno precej bližje, kot delo s skupino. S Fastahom se tako bolj kot ne razideta, Sett pa nadaljujejo svojo kariero kot producent in z idejami nažavban mc, ki skoraj nikdar ne posega po tipično raperskih besedilih, temveč ob hiphopu posluša tudi ogromno ostale glasbe. Že iz demo posnetkov je bilo kmalu jasno, da je Sett veliko več kot večina »wannabe« raperjev. Je precej filozofski, odličen tekstopisec in producent, ki ga ne ustavljajo zgolj trendi, temveč svoje delo vedno nadgrajuje z raznimi idejami. Svojo prvo, na pol demo in na pol uradno ploščo je Sett posnel pod okriljem takratne hiphoperske strani »h3s« oz. njene na pol založbe »H3P«, leta 2000 oz. 2001. Izdelek poln genialne zmedenosti, glasbene intelektualnosti in jajc, se sicer ni ponašal z odličnim flowom, vendar je kot celota uspel pričarati neko temačno celoto, za seboj pa je pustil odlične nastavke za nadaljevanje njegove kariere. Kasneje je izdal še podoben samopromocijski cd svojega nadaljnjega dela, ki ga je naslovil »Settizmi« in se začel pripravljati na svoj pravi prvenec, ki ga je začel snemati leta 2004, končal pa ob koncu zime 2006.

Prav ta material izdelan za ploščo »Dnevnik dvorske lude« pomeni dokončni preskok v njegovi karieri. Za Setta se je začela zanimati resna založba, priložnost je imel sodelovati z resnimi glasbenimi eminencami urbane hrvaške scene, predvsem pa je bilo pomembno to, da ga ne založba, ne kdo drug ni prisilil, v to, da bi Sett kaj spremenil, temveč je imel glede svoj plošče skoraj povsem proste roke. S tem je izpuhtel ves pritisk, saj hit za množice ni bil nuja, to pa je tudi tisto, kar Settu najbolj ustreza. Brez dlake na jeziku, mnogokrat sarkastično in ironično govori o hrvaški zaplankanosti, balkanskem primitivizmu, nezmožnosti sprejemanja drugačnih, ta besedila pa izjemno popolnjuje z mnogimi sampli izjemno vidnih tujih in domačih glasbenih ustvarjalcev. Med »posamplanimi« stvarmi se tako najdejo Buena Vista Social Club, Bomb The Bass, Yann Tiersen, Rage Against The Machine in mnogi drugi tuji izvajalci, pa tudi same legende hrvaške glasbene scene, od Arsena Dedića, pa do Josipe Lisac in Gabi Novak. Največji kvalitetni preskok pa je vsekakor njegov flow, s katerim je presenetil mnoge, saj ga na plošči večkrat zamenja, prvič pa ga slišimo tudi na hitrejši bit, ki od njega zahteva drugačno glasovno akrobacijo, kot smo bili vajeni. Izjemno artikuliranost ter dikcijo dobro povezuje z bolj kot ne lastnimi podlagami, prav to pa je ena največjih prednosti tega izdelka. Malo je namreč raperskih izvajalcev z ujemanjem atmosfere besedil in glasbenih podlag. Settu je to nedvomno uspelo, saj ravno tu prihaja na plano njegova sposobnost in kreativnost, najbrž pa ravno zaradi tega ni prepustil več produkcije tudi drugim hrvaškim producentom, saj je sam vedel na kateri beati bi dobro padel kateri tekst. Kljub nekaj res izvrstnim beatom in strahovito agresivnim začetkom plošče, ki dobesedno preseneti in očara, pa so odlična tudi njegova besedila ter interpretacija le-teh. Upornost in volja, zmešana z dovolj trdnim prepričanjem o realnosti svetovnega in predvsem hrvaškega vsakdana, sta tista, ki njegovim odrezavim izjavam, ki nikakor niso smešne na prvo žogo, kljub temu, da so mnogokrat pisane sarkastično, cinično in ironično, dajejo posebno moč. Tekstovno je namreč Sett uspel združiti pikrost in resnobnost, ki nas skupaj popeljeta skozi smešno realnost. Prav to pa je tisto, kar mnogim hrvaškim raperjem v zadnjih nekaj letih ni uspelo, združiti kruto realnost in svoj bes, v celoto, ki ne bo delovala zamorjeno, marveč bo kljub svojemu negativnemu pridihu, mnogokrat izzvenela precej humorno in pozitivno, v bistvo pa gre za pravo mero realnosti. Nekaj neobremenjujočih besedil o pitju, »zajebanciji«, dogajanju v klubu in podobnem, vsekakor premaga več obremenjenih in socialnih, družbeno-kritičnih not. Govori o nasilju nad ženskami in hkratnemu zatiskanju oči pred tem problemom, o škodljivem hrvaškem nacionalizmu, propadanju povpečnega zvezdnika (nekaj podobnega je na svojem prvencu opisal tudi N'toko), problemih vsakdanjega življenja in životarjenja množic, zasvojenostjo s stavami, relaciji med očetom, sinom in avtomobili, odkrito pa spregovori tudi o problemu pedofilije, homofobije ter homoseksualnosti. Črni humor, ki zajema govorjenje o homoseksualnost in pedofiliji, je na splošno očitno ljub Settu. Nadgradnja vseh teh besedil se zasluti tudi takrat, ko je govora o hinavščini, ko s parodijo obdeluje zvezdništvo, ko ironično prikaže problem bogatašev in njihovo kvazi skrb za probleme revnih ter predvsem v zmožnosti samoironije in odkritem pogrevanju lastne lenobe in propadanja. Ta besedila pa padajo na nerepetativne, temveč bolj dodelane in razslojene glasbene podlage, s katerimi od hiphopa prehaja k drum'n'bassu, jazzu, elektroniki, rocku, trip-hopu, pa tudi šansonu, tršim rockerskim vzorcem ter parodičnim vzorcem hrvaškega danca iz začetka devetdesetih.

Ko strnemo misli in poskušamo najti tudi kako napako vsekakor težko zaobidemo njegove poskuse petja, za katerega sam priznava, da ni ravno njegov teren, a se ga vseeno loteva ter vsekakor nekaj t.i. fillerjev ob koncu albuma. Prednosti pa lahko iščemo v odprtosti do različnih glasbenih stilov, saj je mimogrede Sett tudi glasbeni urednik osiješkega radia, v tem, da se je Sett zavestno odločil na albumu ne bo nobenih eminentnih gostov, saj se ne namerava »šlepati« na njih ter v zmožnosti pisanja povsem osebnih, na momente kar malce depresivnih tekstov ter v obračunavanju s hrvaškim glasbenim in tudi splošnim vsakdanom. Izdelek, ki kljub predvidevanjem ni moralističen in na katerem avtor priznava lastne napake, se torej vrti okrog ljubezni in to na zelo različne načine.

pripravil Jizah


Komentarji
komentiraj >>