Sobota, 18. 11. 2006
goran
* Do izida Joanninega prvenca 'The Milk-Eyed Mender' pred dvema letoma, je za to mlado glasbenico vedela le kopica ljudi. Še ti so bili v večini tisti, ki so jo imeli priložnost videti na njenih koncertih in si jo zapomniti predvsem na račun njenega izbranega glasbila. Harfa je v popularni glasbi pač pozabljen inštrument in se kot tak poslušalcu bolj vtisne v spomin. Dve leti po izidu albuma pa bržkone ni več angažiranega ljubitelja glasbe, ki ne bi slišal za Joanno Newsom. Prvenec je bil odlično sprejet tako pri fenih, katerim gre zasluga za bojda najbolje prodajani album v zgodovini priznanega založnika Drag City, kot tudi s strani glasbenih kritikov, ki so gospodični nadevali nazive tipa “eden največjih talentov 21.stoletja”. Dovolj zgovoren podatek o njeni popularnosti je tudi število zadetkov v najbolj priljubljenem spletnem brskalniku – tukaj recimo daleč za seboj pusti Devendro Banharta, s katerim jo mnogi primerjajo, pa tudi ta trenutek verjetno najbolj popularnega neo-folkerja iz mlade struje – Sufjana Stevensa (izg; sufjona stivnsa), in to kljub temu, da sta oba omenjena glasbenika izdala svoje prvence kar nekaj let pred Newsomovo. Precedens v takih primerih, ko glasbenik že s prvencem doseže velik uspeh, je vsesplošno ugibanje o tem ali bo drugi album dorasel prvemu. Newsomovi so tukaj na pomoč priskočili pri domači založbi.
Sama pravi, da je novi album načrtovala bolj ambiciozno. Hotela se je distancirati od podobe “smešne deklice z neobičajnim glasom in harfo”, ter se je kot akademsko izobražena glasbenica odločila, da uporabi vse tisto znanje o komponiranju, ki si ga je nabrala skozi leta študija. Za pomoč se je obrnila na priznanega skladatelja Van Dyke Parksa, ki zadnja leta sicer ustvarja predvsem filmsko glasbo, je pa v 60-ih letih sodeloval z mnogimi popularnimi glasbeniki, med katerim še posebej izstopa Beach Boy Brian Wilson. Parks je godalne aranžmaje pripravil potem, ko je dobil posnetke Joanninih skladb, posnetih le s harfo in vokalom. Ujeti cel spekter zvokov, ki jih Joanna izvabi iz harfe, ni enostavno. S tem izzivom se je spoprijel “tonski mojster” Steve Albini, ki je vse posnel na staromoden analogni način in s tem dosegel, da je izkoristek tega, kar nudi to glasbilo, s katerim so svoje slušne celice razvajali že stari Egipčani, pač kar najboljši. Da je vse na pravem mestu, s svojim podpisom kot soproducent jamči še Jim O'Rourke, mimo katerega tak ambiciozen projekt pač ne more iti neopažen.
Pa se vprašajmo, kaj poleg tega, da so magnet za potrošnike, prinašajo vsa ta eminentna imena. Kratek odgovor bi bil – povsem spremenjeno Joanno. Prva opazna razlika je ta, da je na novem albumu le pet skladb. Kratke epizodne pesmice s prvenca so zamenjale deset in več minutne povesti. Zasnova in tematika ostajata enaki; skozi prepletajoči se fantazijo in resničnost išče spomine, se sprašuje ter odgovarja. Pri tem je tako prepričljiva, da ločnice med fikcijo in stvarnostjo pogosto izginejo. Gre pač v korak s trendi – konfabulacija je bojda vse pogostejši pojav. Druga sprememba je glasba. Če jo je prvenec, kljub njenemu negodovanju, postavljal ob bok folkerjev, pa jo album 'Ys' kaže v povsem samosvoji luči. Harfa je dobila zvok, ki se ne sliši več kot pobrenkavanje kitare in prej spominja na tista milozvočja z dvorov v antični Grčiji, ki ponavadi krasijo mnoge produkcije sedme umetnosti. Še več olja na cinematični ogenj prilijejo Parksovi orkestralni aranžmaji in poslušalec se kar na lepem znajde v pravljici na velikem platnu. Bretanci bi gotovo ponosno rekli, da v najlepšem kraju na svetu – potopljenem mestu Ys. Nekajkrat so žal te orkestracije preveč tipično filmske, izrabljene in klišejske, vendar je v skladbah toliko zasukov, da se tudi ti nepotrebni momenti nekako skrijejo ali pa so morda tam celo z jasnim namenom zatišja pred viharjem. Izstopa tudi Joannin vokalni napredek. Če je na prejšnjem albumu njena dikcija še izrazito infantilna, pa po novem poslušamo odraslo dekle. V posameznih trenutkih pomislimo celo na Billie Holliday, ki je sicer tudi ena tistih pevk, ki jih Joanna prišteva med svoje vplive. Eni lepših momentov nastopijo, ko se v dialog spuščajo njen glas, zvok harfe in godalni aranžmaji. Bodo pa na svoj račun prišli tudi tisti, ki jim je bolj pri srcu stara Joanna – skladba 'Sawdust & Diamonds' je pač poezija tiste vrste, ki ji lahko neko dodano vrednost ponudijo le intimna milozvočja harfe.
Nekateri feni sicer že jadikujejo nad orkestracijami, ki da naj bi bolj sodile v kakšne filmske epopeje o izgubljenih prstanih kot pa v intimno čistino Joanne Newsom, na drugi strani pa se nad albumom 'Ys' naslajajo tisti, ki jim ortodoksna folk godba leze že iz vseh odprtin. Poslušalci odprtih glav se albuma zlepa ne bodo naveličali. Za praskanje po glavi poskrbi abstraktna poezija, bistri glasbeni aranžmaji pa so nenaporna in obenem intrigantna podlaga za premišljevanje o večpomenskosti Joanninih besed. 'Ys' je več kot dostojen naslednik prvenca ter tudi lep primer za vse glasbenike, ki jih je strah eksperimentiranja in se držijo preverjenih form kot se pohojen čigumi drži podplata.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>