V Washingtonu, politični prestolnici ameriško svobodnega sveta, se danes dogaja ministrsko srečanje Evropske unije in Združenih držav Amerike. Evropske barve in interese bodo zastopali zunanji minister Danske, trenutno predsedujoče EU, Per Stig Moeller, evropski komisar za zunanje odnose Chris Patten in unijin zunanje politični predstavnik na takšnih srečanjih nepogrešljivi nekdanji generalni sekretar zveze NATO Javier Solana. Ameriško stran pa bo na tem rednem polletnem srečanju zastopal nekdanji general in trenutni državni sekretar Collin Powell s kopico svojih svetovalcev. Beseda pa bo ob vseh tekočih dogodkih, ob katere se pravzaprav spodobi, da se ob vsaki priložnosti obregneta obe velesili, tekla predvsem o geopolitičnih posledicah zdaj dokončno potrjene širitve Unije na prihodnost čezatlantskih odnosov.
Geopolitika, še vedno zelo živ termin iz demokratične predzgodovine, pa je, kljub temu da si jo za svojo jemljejo tudi manjše in iz geopolitičnega vidika pogosto tudi povsem nepomembne države, predvsem način globalnega razumevanja strateške navzočnosti posameznih velesil. Glede na samo število prebivalcev in glede na kapitalsko moč, ki jo generirata, Evropska unija in Združene države Amerike nedvomno sodita med tistih nekaj svetovnih velesil, ki imajo svoje geopolitične interese tudi zunaj meja ozemlja, ki ga zaokrožata. Vprašanje geopolitike pa se na dnevnem redu bolj ali manj skritih diplomatskih pogovorov pojavi vsakič, ko se to - vsaj navidezno svetovno geopolitično ravnotežje, po svojem bistvu pa bolj dinamika odnosov - poruši.
V Kobenhavnu predvidena, usklajena in zakoličena širitev Evropske unije, ki naj bi v svoja nedra sprejela deset novih – z evropskim duhom in geopolitično stvarnostjo še neomadeževanih članic, pa je glavni razlog, da so se prvoborci evropske in ameriške zunanje politike na svojem dnevnem redu sploh prisiljeni spet enkrat tudi povsem javno soočiti z geopolitičnim ravnovesjem. Posledice širitve nenazadnje sploh ne bodo tako neusodne, saj se bo Evropska unija po človeških in kapitalskih potencialih z nameravano širitvijo povzdignila – če ne že nekoliko nad pa vsaj čisto ob bok - dosedaj osamljeni kapitalsko-politični hegemoniji ZDA. To pa je že razlog za povsem resne zunanje politične pogovore in za iskanje novega geopolitičnega ravnovesja doumevanja sveta med Evropsko unijo in Združenimi državami.
V povsem odkriti geopolitični ofenzivi pa ni le Evropska unija, pač pa so to po lanskem 11. septembru povsem odkrito tudi v Združenih državah. Ameriške čete – geopolitika je vedno povezana predvsem z vojaško in kapitalsko ozemeljsko navzočnostjo – so namreč v zadnjih dveh letih vkorakale na ozemlja, kjer jih do sedaj pravzaprav nikoli ni bilo.
Na tem očem svetovne javnosti skritemu geopolitičnemu zemljevidu, nad katerim se upravičeno naslajajo ameriški republikanski hegemoni, so tako majhne ameriške zastavice zapičene tudi po državah Srednje Azije, ki je do nedavna veljala predvsem za geopolitično strateško območje, nad katerim sta svoje moči razkazovali predvsem Kitajska in Rusija. S širitvijo Evropske unije pa bodo ameriški stari strici, ki imajo v svojih rokah škarje in platno ameriških geopolitičnih interesov, po izgubi strateškega vpliva nad skoraj celotnim ozemljem nekdanje Jugoslavije prisiljeni pogoltniti še izgubo svojega vpliva na Baltiku in nad skoraj celotnim ozemljem Balkanskega polotoka. Ameriški vojaki vsaj še kakšno desetletje evropsko-balkanskega geopolitičnega trna v peti - Kosova – ne nameravajo zapustiti.
Zato pravzaprav ni nobeno presenečenje, da se skoraj vse današnje geopolitične debate med Evropsko unijo in Združenimi državami nikakor ne morejo izogniti Turčiji. Očitno namreč je, to kažejo predvsem silni lobistični prijemi ameriških diplomatov, da bo ta po mnenju nekaterih neevropska, ampak azijska in še ne dovolj demokratično razvita država katalizator spopada geopolitičnih interesov EU in ZDA. Vse pa se vrti predvsem okoli vprašanja, kdaj bo torej Turčija pripoznana za državo, ki ima pravico začeti s pogajanji za pridružitev Evropski uniji. Turčija si je sicer ameriško podporo svojemu evropskemu pridruževanju kupila pristankom na vojaške prelete in ameriško uporabo vojaških oporišč za bližnji napad nad Irak. Toda glede na evropsko zadržanost do ameriške samovoljne reprize poskusa zamenjave iraškega režima je jasno, da se pravi poevropsko širitveni geopolitični spopad med ZDA in EU šele začenja. In tega se dobro zavedajo tudi prvoborci ameriške in evropske zunanje politike, ki danes v Washingtonu premikajo svoje zastavice po zemljevidih sveta.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment – z evropskim in ameriškim geopolitičnim umevanjem sveta v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>