Sreda, 15. 11. 2006
goran
* Danes se bomo v RŠ koncertu vrnili dobrih 36 let v preteklost. Natančneje na 25. oktober 1970, ko so v znameniti amsterdamski koncertni dvorani Concertgebouw (izg; konsertgebou) nastopili Soft Machine. Kljub temu, da je zasedba objavila svoj zadnji uradni studijski album daljnega leta 1976, ki obenem velja tudi kot datum prenehanja delovanja benda, pa zadnjih 15 let skoraj vsako leto dobimo njihove nove koncertne posnetke. V letošnjem letu smo dobili že kar tri – enega z njihovega začetnega obdobja, enega iz poznejših let, ter tega, ki ga bomo slišali danes iz njihovega srednjega obdobja, v katerem so dosegli vrhunec. Koncertni zapis je izšel pod naslovom 'Grides', za razliko od ostalih uradnih posnetkov pa se prvič lahko pohvali tudi s priloženim DVD-jem, na katerem je sicer video zapis njihovega dvajsetminutnega sessiona v televizijskem studiu Radia Bremen, kjer so nastopili približno pol leta po amsterdamskem koncertu.
Kje torej tiči razlog za objavljanje vseh teh starih posnetkov zasedbe, ki je s svojim delovanjem prenehala že pred tridesetimi leti? Najbolj tehten je verjetno tisti, ki Soft Machine uvršča med najbolj vplivne zasedbe v takratni podtalni sceni, obenem pa tudi med opaznejše v širšem dogajanju med letoma 1965 in 1975. V zasedbi se je skozi ta čas izmenjalo več kot 20 glasbenikov in večina jih je prihajala iz jazzovskih vrst. Najbolj znana člana sta bila bobnar in vokalist Robert Wyatt, ki je zaradi nesoglasij ostal v zasedbi le do konca leta, 1971 ter klaviaturist Mike Ratledge, ob njima pa sta bila ustanovna člana še basist in vokalist Kevin Ayers ter kitarist Daevid Allen. Ta prva postava je že takoj v začetku postala zelo dejavna na britanski podtalni sceni, zbrani okoli znamenitega londonskega kluba UFO, kjer so gostili célo vrsto najbolj opaznih bendov iz tistega časa. Prvenec so posneli med svojo ameriško turnejo, na kateri so se pridružili Jimiju Hendrixu in njegovim Experience. V tem času so se iskali v nekakšni mešanici avantgardnega popa in psihedeličnega rocka, pozneje, ko se jim je pridružil saksafonist Elton Dean, pa so opustili vokal in se našli v fuziji progresivnega rocka in jazza. Bojda jih je v tovrstnem početju prekašal le Miles Davis, ki je ravno v tistem času postavil nov mejnik z albumom 'Bitches Brew'. Takrat se je izoblikovala tudi klasična in najbolj cenjena postava Soft Machine; Robert Wyatt, Mike Ratledge, Hugh Hopper in Elton Dean. To je tudi tista zasedba, ki jo bomo slišali v nocojšnjem posnetku.
Glasbena širina vseh štirih glasbenikov jim je dovoljevala veliko mero improvizacije, skozi katero so nadgrajevali in iskali nove smeri v že izdelanih kompozicijah. Tukaj se tudi skriva tisti njihov presežek. Vsak posameznik išče neko svojo smer; Hopper se nagiba v izrazito abstraktno formo, eklektični klaviaturist Ratledge v sicer dostopnih melodijah postavlja številne vozlje, saksofonist Dean se močno nagiba k prostemu jazzu, Wyatt pa svoje frustracije in nezadovoljstvo do te nove, vse bolj jazzovsko obarvane godbe, s sproščenostjo in odzivnostjo še uspešno skriva . Vse te tenzije pa člani povezujejo v kompaktno celoto, v kateri vedno znova iščejo inovativne pristope. Na amsterdamskem koncertu je repertoar obsegal dela z albuma 'Third', nekatere različice skladb z albuma 'Fourth', ki so ga izdali pozneje tistega leta, še nekaj verzij iz zgodnejšega post psihedeličnega obdobja, izpostaviti pa velja tudi odlično verzijo Deanove skladbe 'Neo-Caliban Grides'. Razširjena verzija te iste skladbe, ki so jo posneli le slabega pol leta pozneje in je priložena na DVDju, pa pokaže njihovo vse hitrejše iskanje proste improvizacije. Nestrinjanje s to novo usmeritvijo je verjetno tudi botrovalo odhodu Roberta Wyatta, vendar pa kot rečeno teh nesoglasij v glasbi sami ni moč opaziti.
'Grides' je pomemben zapis predvsem s stališča lažjega razumevanja evolucije zasedbe, saj izpostavi prehod med zgodnejšo psihedelično pop fazo, ter prosto, revolucionarno improvizacijsko formo. In to kljub temu, da iz tega obdobja obstaja še nekaj drugih posnetkov. Soft Machine so obliko posameznih skladb in sestavo posameznih setov spreminjali iz koncerta v koncert in vsak izmed teh predstavlja kamenček v mozaiku te institucije britanskega progresivnega rocka.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>