V literarnem toku ruskega neonaturalizma, ki je še posebno pomemben v devetdesetih letih dvajsetega stoletja, se je po izidu nekaterih, sedaj že kultnih antologij kratke proze ženskih avtoric, izoblikovalo poimenovanje »nova ženska proza«. Temeljna značilnost tega toka se kaže v gledišču, ki ga ta vzpostavi do kaosa vsakdana in borbe za preživetje, sicer temeljne tematike neonaturalizma. Liki ženske proze se soočajo s kaosom znotraj povsem običajnega življenja, v ljubezenskih razmerjih, v družinskem življenju in za to ne potrebujejo več izrednih socialnih razmer. Najjasneje to tendenco zastopajo avtorice, poleg Ljudmile Ulicke, ki je bila predstavljena v prejšnji oddaji, še Ljudmila Petruševska, Svetlana Vasilenko, Marina Palej, Nina Gorlanova ter avtorica nocojšnje zgodbe Irina Poljanska.
Irina Poljanska je bila rojena leta 1952 v uralskem koncentracijskem taborišču za znanstvenike, kamor je bil poslan njen oče. V Rostovu na Donu je na umetniškem vseučilišču diplomirala iz gledališke igre, kasneje pa je doštudirala tudi na moskovskem literarnem inštitutu Gorkega. Opravljala je več poklicev: bila je koncertni mojster, bolničarka na travmatologiji, korespondentka ter urednica pri različnih revijah. Njena dela so prevedena v ZDA, Franciji, Nemčiji, Indiji in na Japonskem. Leta 1996 je prejela nemško literarno nagrado liga artis ter nagrado revije Novi mir za leto 1997. Leta 1998 je prišla med finaliste ruskega bukerja.
Kratka zgodba Peter I., ki jo bomo poslušali nocoj, je izšla leta 1999 v knjižni zbirki z naslovom Ženska pisava pri moskovski založbi Vagrius, in v kateri izbor zgodb spremlja tudi izjemno poetični roman Poljanske Prehod senc.
Komentarji
komentiraj >>