Ljudsko izročilo seveda pozna samo oznako Cigan, saj se je sodobno poimenovanje Romi, ki v množinski obliki pomeni ljudstvo, uveljavijo šele v novejšem času, po letu 1979, ko so ga na kongresu v Švici uradno prevzeli tudi pripadniki romske etnične skupnosti. Največ pesemskega ljudskega izročila najdemo na Gorenjskem, kar je presenetljivo, če pomislimo, da so se tamkajšnji Romi, po izvoru Sinti, že dolgo nazaj asimilirali z lokalnim okoljem.

Na Gorenjskem, v Vrhpolju pri Kamniku je bila posneta tudi pesem Po cest cigani rajajo, ki jo bomo poslušali v današnji oddaji Cigule migule. Govori o Ciganu, ki v gostilni z vinom zapelje mlado dekle in jo ugrabi. Ta motiv je v ljudskem izročilu zelo pogost in se naslanja na splošne predstave o Ciganu kot demoničnemu liku, ki mlada dekleta zlahka zapelje v skušnjavo. Po ljudskem izročilu je prav tako veljalo, da dekle Ciganu ne sme pogledati v oči, da ne bi podleglo njegovemu hipnotičnemu čaru. Prav to se je zgodilo junakinji iz napše pesmi, saj verzi pravijo »obraza si res črnga/pogleda si prav bistrega«. Opisi Ciganov v ljudskem izročilu ponavadi sledijo prav tej zvezi: Cigani so črni in grdi, vendar lepega, luštnega in zaljubljenega pogleda. V starejših verzijah pesmi Po cest cigani rajajo namesto Cigana nastopa Ulinger ali Lajnar – pravljično bitje, pol žival – pol vrag, ki je dekle zvabil k sebi z glasbo. Žal na podobnih mitoloških predstavah počiva tudi vsakdanji govor o Romih iz sosednje gmajne, ki kradejo otroke, pijejo, kvartajo in veseljačijo, ter ogrožajo življenja brezmadežnih slovenskih duš.

Po cest cigani rajajo, 2:01 iz Slovenske ljudske pesmi I (GNI/ZRC SAZU, 1996)

Oddajo Cigule migule je pripravil Peter Kus, s slovenskim ljudskim izročilom o Ciganih pa bomo nadaljevali tudi v prihodnjih oddajah Cigule migule.