Sreda, 29. 11. 2006
bruc
* Nocoj bomo predstavili poslovilni album še enega od velikih, a tudi neodvisnih rock'n'roll ustvarjalcev. Nikki Sudden se je ob koncu preteklega leta v Berlinu posvečal snemanju albuma »The Truth Doesn't Matter«. Tik po snemanju se je odpravil na ameriško turnejo in kar nekoliko šokantna je bila vest o njegovi nenadni smrti letošnjega marca, po koncertu v New Yorku. Posthumno je njegova zadnja glasbena stvaritev ugledala luč sveta letošnjega oktobra. Neumorni glasbeni ekscentrik je z njo dokazal, da so bile tudi njegove poslednje glasbene ideje izostrene. Svojo glasbeno vsebino je ponovno oplemenitil z rahločutnim izraznim nabojem.
Od začetka sedemdesetih let je zabeležil celo kopico glasbenih izdaj, ki pričajo o njegovem razvejanem glasbenem talentu. Že v zasedbi »Swell Maps« sta skupaj z njegovim bratom Epic-om Soundtracks-om izražala pester nabor eksperimentalnih punk rockovskih navdihov, ki so se v osemdesetih letih prevesili v bolj tradicionalno pop rockovsko zvočnost. Ta se je udejanjila z njunim bendom Jacobites, še bolj pa v številnih Suddenovih solo projektih.
Heterogenost popularno glasbenih praks, ki se jih je loteval v svoji več kot tridesetletni karieri pride do izraza tudi na njegovem labodjem spevu »The Truth Doesn't Matter«. Nikki je bil od nekdaj izredno spreten tudi v svojem besednem izražanju. Tega ni predstavil le v besedilih svojih številnih skladb, temveč je svoje izrazne potenciale zbral tudi v avtobiografiji, ki je nastajala sočasno z zadnjim albumom. Slednji je prav tako prežet z avtobiografskim pečatom in deluje kot nekakšen samoreflektivni sprehod skozi njegovo plodno ustvarjanje.
Album se prične s skladbo »Seven Miles«, ki služi kot manjše negativno presenečenje. Diskoidni ritem umetnih bobnov in pretirano izpostavljene basovske linije nas nekako demotivirajo za poslušanje, vendar je to le prvi neposredni vtis, ki ga lahko zanemarimo ob večkratnem poslušanju. V produkcijskem smislu je »Truth Doesn't Matter« Suddenov najbolj prečiščen album. Zvočna vsebina funkcionira izredno bujno in sodobno, toda ne sintetično. Vsi inštrumenti so zelo razločno definirani, prav tako je zelo jasen tudi Nikkijev značilen glas in tudi spremljevalni vokali. To dokazuje mojstrovina z »doo wop« navdihom, »The Ballad of Johnny and Marianne«. Poleg bleščeče produkcije prav tako izstopajo bogati, domiselno dodelani aranžmaji.
Skladbe so slogovno raznolike. S tega vidika bi ob nepozornem poslušanju težko ugotovili, da gre za konceptualno zastavljen album. Prej bi lahko trdili, da gre za zbirko kompilacijskih posnetkov. Če se vsebini posvetimo bolj pozorno, lahko sklepamo, da se rahločutni avtor posveča raziskovanju različnih popularno glasbenih slogov, ki so se ga dotaknili ob njegovem dolgoletnem ustvarjanju. Izogne se le noise rockovskim eksperimentiranjem, po katerih je pravzaprav najbolj zaslovel na svojih glasbenih začetkih. Na zadnjem albumu v ospredju ostaja bolj sentimentalna, izpovedna plat njegovega ustvarjanja. To potrjuje tudi več kot šest minutna epopeja »Green Shield Stamps«, v kateri Sudden nazdravlja svoji družini in glasbenim prijateljem. Navedena skladba je povezovalna nit zvočne celote, saj najbolj konkretno napeljuje na avtobiografski vidik. To ne pomeni, da na albumu primanjkuje prodornejših rock'n'roll trenutkov. Takšni skladbi sta na primer »Empire Blues« ali še prepoznavnejša »Black Tar«. Osrednje vodilo slednje skladbe je upočasnjen in moderniziran citat garažnih rockerjev The Sonics in njihove zimzelene klasike »Strychnine«. Prav tako na albumu odzvanjajo tako različni vplivni bendi in avtorji, kot so na primer: Rolling Stones, Johnny Thunders ali Lou Reed in njegovi Velvet Underground. Elementi glam rocka so prav tako zelo jasna linija celotnega albuma. To pravzaprav nakazuje že naslovnica, ki predstavlja črno belo fotografijo Nikkija Suddena, z razpoznavnim klobukom, ki ga je zelo rad nosil Marc Bolan.
Črno belo oblikovanje ovitka, zazrtost v preteklost in velika mera omenjene sentimentalnosti delujejo kot nekakšen epitaf. Kot da bi Sudden ob ustvarjanju skladb slutil svojo prezgodnjo smrt. Kljub temu so vsi navedeni elementi prepleteni v zaokroženo avtorsko zvočno mešanico, iz katere veje optimistični princip. Nedvomno imamo opraviti z enim od močnejših Suddenovih glasbenih izdelkov, ki presega povprečje pop rockovske produkcije in ostaja v temeljni navezi s pristnim rock'n'roll učinkom.
pripravil Bruc
Komentarji
komentiraj >>