V prostorih šentviške galerije P74 je postavljena multimedijska razstava, ki že na prvi pogled ne deluje kot zaključena celota, ampak kot vmesni rezultat projekta v nastajanju. Stefan Doepner je kot računalniški in tehnološki guru vzpodbudil in pripomogel k obširnejši produkciji visoko tehnološke umetnosti na naših tleh, kar je bila tudi osnova večine predstavljenih projektov tega sklepnega dogodka. Skupinska razstava Reality Log / Enviromental Scan ob prvem stiku daje vtis velike konfuznosti in pomanjkanja stičnih točk, zato je mentorsko kuratorski pristop pojasnil vodja delavnice Stefan Doepner.

Izjava: minidisk, track 16 (00:21); track 17 (00:39); track 20 (00:26); track 22 (00:23)

Da je delavnica res delovala na principu »work in process«, je bilo jasno takoj ob pregledu po galerijskem prostoru razpostavljenih del. Udeleženka delavnice Sanela Jahić se namreč s svojim delom na prezentaciji rezultatov sploh ni pojavila, medtem ko ga je Miha Erman zaradi tehnične napake umaknil že na otvoritvi.

Vsi ostali udeleženci so v torek zvečer na ogled postavili projekte, ki se ukvarjajo s skeniranjem, logiranjem in analiziranjem širšega, predvsem javnega prostora Šentvida s poudarkom na lokaciji Prušnikove 74. V zadnjih letih izjemno trendovskega mapiranja in dokumentiranja nekega urbanega prostora so se sodelujoči ustvarjalci lotevali na povsem avtorski in z vnaprej določenimi pričakovanji povsem neobremenjen način. Na prvi pogled zelo enigmatični projekti se tako poigravajo z lokalnimi tematikami na mikro nivoju, vendar ob tem tudi na dokaj pasiven in neudaren način.

Večina predstavljenih del je brez dodatnih pojasnil povsem nerazumljivih. Reciklaža odpadne računalniške tehnologije, vezanje kablov ter postavljanje in predelava stare opreme v nov kontekst še ne pogojujejo kakovostnih umetniških del. Večina projektov se ponaša s svojo interaktivno izpovednostjo, čeprav obiskovalec skrajno minimalno vpliva na delovanje objektov in potek delovanja celotnega ustroja v beli kocki galerije. Senzorji segajo namreč iz galerije globoko v četrtno skupnost Šentvid, kjer merijo vsakdanje pojave kot so številčnost prometa, jakost zvoka, različne vrste emisij v ozračju ter celo komunikacijo.

Ob galerijski prezentaciji vseh teh sicer dokaj konkretnih in uporabnih podatkov se izkaže, da z njimi ne obiskovalci ne umetniki pravzaprav ne vemo kaj storiti. Celota se izkazuje vse preveč brezvsebinsko. Mnogim projektom namreč manjka nekega poriva, ki bi obiskovalca prepričal, da delavnica ni bila zgolj vaja iz vezanja različnih uporabnih elementov v neko celoto in da ni edini pomen razstavljenih del zgolj fascinacija nad ponujenimi tehničnimi možnostmi. V tem smislu so se namreč avtorji zelo dobro izkazali.

Maja Smrekar predstavlja zapleteno vezje različnih aparatov, ki merijo hrup streljaj oddaljene cerkve in ga transformirajo v zvonenje starinskega telefona. Projekt se poigrava s tematiko tihega posvečenega prostora, ki oddaja svoji okolici glasen hrup ob opozarjanju nase. Maja Modrijan je na terenu zbrala mnoge ostanke surovin šentviških podjetnikov, ki jih nato označi na improviziranem zemljevidu. Majhne spominke nato vrže v navidezni strojček, imenovan ŠentSmet, ki naj bi jih samodejno zavijal kot lična darilca. Borut Savski predstavlja video delo tako imenovanih ubesedenih predsodkov, s katerimi naj bi vzpostavil interakcijo z obiskovalcem, ki nujno dojema ponujene strukture na svojstven način.

Milena Kosec je v sodelovanju s Stefanom Doepnerjem, ki je tehnično izvedel merjenje zvokov iz bližnje okolice, odšla na teren na pogovore s prebivalci tega primestja, kar je strnila v simpatično, ročno napisano kratko zgodbico. Jaka Železnikar je tehnično precizno predelal staro budilko iz merilca časa v merilec hrupa, Mojca Založnik pa pod prozorno inštalacijo goji bakterije s pomočjo naravne svetlobe. Boštjan Leskovšek na poetičen način problematizira kanalizacijsko in vodno napeljavo, ki podobno kot ostale sodobne povezave nezavedno druži ljudi iste soseske, ob tem pa modro ugotavlja, da so ti komunikacijski tokovi dokaj neopaženi.

Vsekakor uspešna delavnica mojstra inetrmedijske visokotehnološke umetnosti Stefana Doepnerja je tako povzročila množično kreativno snovanje in razmišljenje o uporabi različnih tehnologij v sferi umetnosti. Vendarle pa omenjena razstava, kjub temu da so dela v procesu, nedokončana ali sploh še neizvedena, ne predstavlja pričakovanega in z imeni pogojenega presežka. Vsi podatki, zbrani v času skeniranja in logiranja in dokumentiranja Šentvida, ne nakazujejo zadostnega angažmaja pri izkoriščanju možnosti za problematiziranje dane tematike. Nenazadnje se bo tudi zaspani Šentvid kaj kmalu otresel živahnega galerijskega prostora sodobnih umetnostnih praks in prostore namenil klerikalnim dejavnostim, ki dobivajo neverjeten monopol v tej ljubljanski četrti.

Delavnico in razstavo je skeniral Miha Colner.