* Japonski hrupni kitarski romantiki MONO so že v drugo svoje opojne tvarine predstavili tokrat povsem razprodanemu Channel Zeru in navkljub navdušenju publike pravzaprav sestopili korak nazaj v svojem ustvarjanju ter se nevarno približali razvodeneli post rockerski mlakuži ...
Kvartet, ki se je v mednarodne v glasbene vode vpel z izdajo na Zornovi založbi Tzadik je letos ustvaril novo ploščo ''You Are There'', na kateri je omehčal klice hrupa v svojih zvočnih krajinah in nanje nalepil lebdeče, lenobno vijoče melodične linije, ki so včeraj mehko zvene iz hrupnih vrtincev, ki jih bend gradi v počasnem loku in jih nato katarzično sprošča v klimaksu daljših skladb. Te izhajajo na preprostih kitarskih melodičnih vzorcih, ki skozi repeticijo in z rahlimi variacijami, ter le občasnimi spremembami v tonaliteti gradijo na intenzivnosti, ki se nato sprosti v vrhuncu skladbe in nato zopet ponikne v mirnejša sozvočja. Te kitarske melodije po svoje spominjajo na Ryja Cooderja, zato je bil vmesni klic enega izmed obiskovalcev ''Paris, Texas'' povsem na mestu. Seveda njihova godba nosi pridih kinskih zvočnih krajin, ki pa ne komunicirajo z zgodbo in podobami, ampak skozi grajenje atmosfere oziroma občutij. Melodije sledijo premisam romantične klasike, hkrati pa godba v sebi nosi zamaknjenost in vznesenost. Po eni strani je koncert Mono skrajno introvertirana izkušnja, ki jo še podžiga anemična, nekomunikativna drža benda na odru, ki v bistvu reciklira podobo romantičnega umetnika, popolnoma predanega, vsrkanega v svoje delo. Oboje potrjujejo tudi izjave članov zasedbe, ki kot reference navajajo kinsko godbo in klasično glasbo iz časa romantike.
Na njihovem preteklem, prvem koncertu pri nas je to sliko odlično razblinjal prehod v beli hrup, v združitev intenzivnih hrupnih vrtincev in zvočnih barv v prediren šum, ki je v dinamični zvočni sliki vzpostavil potreben kontrast za ojačitev intenzivnosti izraza. Žal je ta ob izdatni umirjenosti glasbe Mono v zadnjem ustvarjalnem obdobju umanjkala, predvsem zaradi monolitne zvočne slike, ki v sebi ni vsebovala prepotrebnega dinamičnega spektra in rezke ostrine. Po domače rečeno, namesto da bi vrhunci butali in ustvarili fizično prezenco v prostoru, so zveneli v istem intenzivnem zvočnem spektru kot medla, nežna, postopna kitarska pleteničenja melodij. Koncert je ob dolžini skladb tako kaj hitro zapadel v brezizhodno monotonost in se kljub daljši dolžini kitarskih krajin presenetljivo hitro zaključil.
Mono so žal zapadli v neizrazne pasti sodobne rokerske srenje, ki je nametana vkup pod oznako post rock in se po mojem mnenju preveč izgubili v luži podobnih zasedb, na čelu z Godspeed You Black Emperor, Explosion In The Sky in Sigur Ros. Godala in subtilni vnosi elektronske godbe z njihovih ploščah so na živem nastopu žal odsotni, predvsem pa Mono včeraj niso znali prenesti moči svoje izraznosti v prostor. Ta, oziroma številna publika ga je vseeno željno vsrkala vase, vsekakor pa so očitno post rokerska melanholična meandriranja očitno popularna v našem prostoru, saj je bilo v zadnjem času kar nekaj koncertov tovrstne glasbe dobro obiskanih. Na žalost so zaradi bolezni v bendu odpadli napovedani made Out Of Babies, ki bi morda s svojim intenzivnejšim, kričavim in bolj razsekanim izrazom vzpostavila primeren kontrast na celotnem koncertu, ob tem pa bi morda mono v drugič špri nas zasijali v boljši luči …
pripravil Luka Zagoričnik
Komentarji
komentiraj >>