O belgijski literaturi je pravzaprav težko govoriti: njena shizofrena identiteta izvira iz nacionalne – in posledično jezikovne – neenotnosti, ki razpolavlja tudi samo državo. Belgijo s severa naseljujejo ekonomsko in številčno močnejši Flamci, ki si prizadevajo za odcep in ustanovitev lastne države. Frankofoni jug je revnejši, zato si ločitve ne želi, po drugi strani pa se tudi priključitve k svoji močnejši sosedi Franciji ne bi ravno branil. Zgodovinski vpliv Francije je v Belgiji mogoče občutiti še danes. Njena prisotnost je naravnost očitna v jeziku; in če nacionalna identiteta ni ravno idealni predmet poistovetenja, je to na nek način jezik. V Belgiji z marljivo vnemo pišejo in tiskajo francoske slovnice, tako da z navdušenjem gotovo dosegajo, če ne celo prekašajo svoje sosede. Mnogi belgijski pisatelji svoje prvence izdajo kar pri kakšni pariški založbi in se tako v literarno zgodovino ne vpišejo kot »belgijski«, temveč »frankofonski« avtorji. In vendar ne moremo reči, da frankofona belgijska književnost ne premore določenih lastnosti, ki jo ločujejo od francoske.

»Belgijska literatura je v primerjavi s francosko morda malce svobodnejša, drznejša, zanimivejša v razmerju do neke literarne konvencije časa,« trdi pisatelj François Emmanuel in dodaja: »Živeti nikjer, se identificirati samo z jezikom, to so odlične okoliščine za ustvarjalnost, zlasti za literaturo.« Odsotnost otipljive pripadnosti poraja krizo identitete, s katero je v celoti prežeta belgijska literatura, ki pa jo je predvsem roman znal obrniti sebi v prid. V omenjenem žanru se tako srečujemo s skoraj hermetično intimo posameznika, ki obstaja kot samostojni univerzum ter tiho, diskretno, celo abstraktno oporeka »zunanjemu« zgodovinskemu toku. To oporekanje, ta notranji upor deluje navidezno kot implicitna podvrženost etičnim in estetskim normam.

Belgija je dominantni val francoskega »novega romana« gladko prespala. V povojnih letih je ostajala gluha za sleherni avantgardni tok in se togo držala klasičnih pravil pisanja: v modi je ostajala tradicija realističnega in psihološkega romana. Nekaj inovatorskih potez vneseta v šestdesetih Jacques-Gérard Linze z delom La conquête de Prague (Osvojitev Prage) in Dominique Rolin, predvsem z romanoma Le lit (Postelja) in La maison, la forêt (Hiša, gozd). Njuna dela pričajo o emancipaciji nasproti tedaj vladajočim normam, pa tudi v odnosu do francoske literature, saj sta avtorja prestrukturirala preteklost in se umestila v novo, lastno zgodovinskost. Po burnih šestdesetih si je roman pridobil avtonomni status, ki so ga mnogi avtorji, kot npr. Pierre Martens in Jacques Antoine, izkoristili za odkrito, (avto)parodično manifestacijo kulturne pripadnosti in se s tem še bolj radikalno oddaljili od svoje večje sosede. Tako imenovana »belgitude«, kar bi lahko prevajali kot »specifična belgijska drža« in so jo pripisovali Pierru Martensu, pa ni nudila zadovoljivega odgovora problemu estetske identitete. Pisatelj Jean-Luc Outers ob tem dodaja, da sodobni ustvarjalci, kljub poskusu poenotenja belgijskega umetniškega in predvsem literarnega prostora, v odnosu do državne tvorbe ohranjajo občutek »odtujenosti, fatalizma, obupa«. In vendar so prav ta čustva svet vsakdanjosti obarvala z elementi sanjskega in fantastičnega.

Danes je frankofona belgijska literatura ena izmed najbolj plodnih v Evropi. Veliko število knjig, ki izhajajo vsako leto - pretežno še vedno v Franciji – sicer ni zagotovilo za visoko kakovost, zagotovo pa priča o novem ustvarjalnem zagonu mlade generacije. Ali je frankofona belgijska književnost res našla plodno ustvarjalno nišo, ki bo hkrati z umetnostjo globoko zaznamovala tudi širši belgijski prostor, pa bo pokazal šele čas.

Sodobna frankofona belgijska proza prvič: Amélie Nothomb

»Užitek je čudež, ki me spomni, da sem jaz.«

Popularna belgijska pisateljica, ki svoje romane najraje piše v zgodnjih jutranjih urah po zaužitju večih litrov črnega čaja, se je rodila 13. avgusta 1967 na Japonskem kot hčerka takratnega belgijskega ambasadorja. Japonska kultura jo je globoko zaznamovala, zato ni nič čudnega, da je bila prva velika uspešnica mlade pisateljice roman S strahospoštovanjem (Stupeur et tremblements), za katerega je leta 1999 prejela glavno nagrado francoske Akademije in po katerem so leta 2003 posneli film. Roman, ki ga lahko prebirate tudi v slovenskem jeziku, opisuje zgode in nezgode iz časa pisateljičinega bivanja v deželi vzhajajočega sonca.

Amélie Nothomb pravi, da je »grafomanka, okužena s pisanjem«; na leto napiše vsaj tri romane, od katerih pa objavi le enega. V prostem času se ukvarja s pisanjem besedil za francosko pevko Robert, ki jo je leta 2002 ovekovečila v romanu Robert lastnih imen (Le Robert des noms propres).

Kuriva (Les combustibles) so bila izdana leta 1994, kritiki pa so še danes v dilemi ali naj delo označujejo kot roman v dialogih ali bralno dramo. Delo naj bi bilo alegorija literarne kritike, ki se mora zmeraj znova in včasih tudi proti lastnemu okusu odločati, katera dela bodo ostala in katera žrtvovana ognju pozabe. Kljub temu pa lahko alegorijo razširimo na boj med dvema aspektoma človekove narave: borbo za preživetje v ekstremnih, vojnih razmerah, in ohranjanjem »čuta človečnosti«, ki ga simbolizirajo knjige kot nosilke kulture. Mar eno zmeraj že izključuje drugo?