Gre za 14 minut dolg video, ki dokumentira stanje v začetku novega šolskega leta na, ali bolje pred, srednjo tehniško šolo v Neuköllnu, v severnem Berlinu, kjer je letos marca uspel upor dijakov proti vodstvu šole. Izguba nadzora nad dijaki Rütli Hauptschule, kjer jih je več kot 85% tujega porekla; klasika - Arabci, Turki, Jugoslovani - je privedla do alarmantne situacije, ki je močno napela vzvode šolskega sistema, migracijske in integracijske politike v državi, ki je bila nekoč simbol blaginje, nekoč malodane celo Tretji Rajh. Dogodek je sledil nemirom, ki so jeseni 2005 pustošili po večjih urbanih središčih v Franciji in je postavil problem migrantov za pridevnik, evropski.

Kar je temeljno in vse hvale vredno, je umestitev dokumentarca v kontekst domačega okolja. V tednu kontekstualizacije sicer večini že pozabljenega dogodka, sta avtorja organizirala še pogovor z delavci dnevnega centra za mladostnike CONA FUŽINE, naslednje jutro pa predstavila svoj projekt mladostnikom s Fužin. CONA FUŽINE je namenjena mladim med trinajstim in tridesetim letom in jim posveča skrb vsak dan med deveto in šestnajsto uro. V pogovoru z delavci zavoda je bilo moč spoznati kompleksnost njihovega dela. Morda je bilo najtežje razumeti ravno njihovo rudimentarno človečnost, avtoritativnost in poštenost. Zdi se, da je osnovni namen delavcev razvijati kvalitetne socialne odnose med obiskovalci centra in jim predstaviti nabor aktivnosti, ki jih lahko povlečejo z margine.

S projektom Ulica Rutli, Brane in Irena ohranjata temo, ki sta jo obravnavala že v projektu ConaTURIZEM pred dvema letoma. Takrat sta se ukvarjala z natančnim vpogledom v preseljevanje in priseljevanje tujcev skozi ali v Slovenijo. Ulica Rutli se zdi kot nadaljevanje, saj odkrivata življenje migrantov v sijajni modri trdnjavi, katere stražarji obupno branijo trohneč pepel razsutega babilonskega stolpa. S tem ju lahko uvrstimo v vsak dan globljo falango aktivistov, intelektualcev in ustvarjalcev, ki zaznavajo pomen obrata v strategijah zahodnih elit.

Zgodbe z Rütli Straße in s Fužin nudijo vpogled v način delovanja sodobnih struktur. V dokumentarcu eden izmed anketiranih upornikov izjavi, da jih silijo v šole za katere ni dela. Grobo posegajo v njihov tradiconalni način življenja, brez da bi jim v zameno nudili kaj drugega kot prazne sanje o čemerkoli. Tehniška šola Rütli ni več vzgojno-izobraževalna ustanova, ki bi izšolanemu nudila možnosti za delo, za integracijo, ampak je samo še sredstvo nadzora etničnih manjšin, razbijanje družinskih odnosov, ki iz močnih skupnosti gradijo atomizirane, izolirane posameznike, ki so odlična vaba za nenasitno kolesje kapitalizma. Rütli je nem totalitarizem, ki pravil več ne postavlja, ampak jih samo še izvaja – katerakoli in kakršnakoli.

Kot perfekten simbol navedenega, se v dokumentarcu kaže iz neke svetleče umetne mase narejen kip, ki ima v desni roki plamenico. Tako kot Kip svobode označuje vhod v - danes ranjeno - njujorško pristanišče, stoji tukaj žaba pred vhodom na šolsko dvorišče. Podobnost velja, a razlika tudi. Neuköllnski Kip svobode je izgubil človeško podobo, listo o neodvisnosti je zamenjala steklena krogla, konstitucijo samostojnosti je zamenjala brezimna univerzalnost. Kip svobode je ostal hladnokrvna, sluzasta žival, ki ji je v življenju edino pomembno, da se obilno pari. Raje se intenzivno reproducira, da ohranja svojo podobo realnosti, kot pa da bi vzela nase skrb in odgovornost za svoje potomce. Ravno tak mrest nebogljenih paglavcev je Hauptschule Rütli. To je vse, kar nam je po dvesto letih ostalo od svobode in vsega kar od nje zahtevamo – brezoblična količina nekih presežkov, ki jih lahko v vsakem trenutku izrabimo za naše fetišizirane vzgibe.

Aja, pa pridite štirinajstega v Fužine na novoletni sejem. Oklepaj, Peterček, zaklepaj.