Slovenija je majhna država, ki sama strateških odločitev povsem suvereno pač ne sprejema. Da pa za to nista kriva zgolj vstopa v Evropsko Unijo in zvezo NATO, pa med drugim potrjuje tudi napotitev štirih vojaških inštruktorjev v Bagdad. Ta pač ni bila posledica uklonitve gospodarjem iz Bruslja, prav tako pa je eksplicitno od svojih članic ni zahtevalo niti severnoatlantsko zavezništvo. Napotitev štirih slovenskih vojakov v Irak so zahtevali iz Bele hiše. Toda tudi v glavnem štabu te samovoljne agresorske ad hoc zbrane koalicije voljnih so naposled prisiljeni priznati, da je v navednicah osvobojenem Iraku položaj grozljiv, da o kakšnemkoli že zagotavljanju varnosti pač ne moremo govoriti in da obstaja nevarnost kaosa, ki bi lahko vodil v padec iraške vlade in izbruh humanitarne katastrofe neslutenih razsežnosti. Slovenska vlada, ki se je za napotitev slovenske vojaške misije v Irak odločila sama, brez državnega zbora, pa zaenkrat še vedno molči. Čaka, kako se bodo odločili gospodarji vojne v Iraku iz Bele hiše. So pa kako besedo o tej strateško zgrešeni odločitvi in njenih posledicah ob podpori ministra za obrambo Karla Erjavca rekli vsaj na državnozborskem odboru za obrambo.
Zgovorno sicer je, da odbor za obrambo Državnega zbora, ki ga je vlada o napotitvi 4 parov slovenskih vojaških škornjev v Irak obvestila šele naknadno, sestavljajo sami moški. Ker pa je to eno redkih državnozborskih teles, ki mu predseduje predstavnik opozicije, konkretno pa Anton Anderlič iz Liberalne demokracije, dejstvo, da je do današnje razprave o razmerah v Iraku, v katerem so tudi štirje slovenski vojaki, prišlo še preden se je na prejšnji teden objavljeno poročilo študijske skupine za Irak uradno odzvala vlada, ne preseneča.
Poročilo o Iraku, naročil ga je ameriški kongres, je izdelala iz tako republikancev kot demokratov sestavljena komisija, ki sta jo vodila nekdanji zunanji minister Združenih držav James Baker in nekdanji demokratski kongresnik Lee Hamilton. Ker pa je povsem nedvoumno, med drugim predvideva tudi postopen umik ameriških sil iz Iraka, je pod pritiski domače javnosti tudi prvi mož te agresije na suvereno državo brez resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov - George Bush mlajši.
Da Združene države Amerike vojno v Iraku izgubljajo, pa se naposled zavedajo tudi povsem običajni ameriški državljani. V ponedeljek objavljena javnomnenjska raziskava Gallupovega inštituta priča, da že 62 odstotkov Američanov priznava, da je bila napotitev ameriške vojske v Irak napaka. Še nekoliko bolj zgovoren ta podatek postane, če upoštevamo, da ni toliko Američanov vojaški intervenciji nasprotovalo niti med Vietnamsko vojno.
In Slovenija? Vlada Republike Slovenije molči. Presenetljivo molči tudi drugače gostobesedni zunanji minister Dimitrij Rupel. Še pred današnjo sejo državnozborskega odbora za obrambo, na katerem je vladne barve branil obrambni minister Karel Erjavec, je vladni odziv na ugotovitve Baker-Hamiltonovega poročila pisno zahteval predsednik odbora Anton Anderlič. Zanima ga še – navajam – Ali bo Vlada Republike Slovenije ravnala podobno kot vlade večine drugih držav in bo glede na nova dejstva, umaknila slovenske vojake iz Iraka in predlagala, da se vzpostavi usposabljanje iraških varnostnih sil, kot je že bilo predvideno vendar nerealizirano, kje drugje oziroma na drugačen način, ali pa bo vztrajala, da ti ostanejo v Iraku vse do umika vojakov Združenih držav Amerike in Velike Britanije ali še dlje? Konec navedka.
In kaj le je imel v imenu vlade Republike Slovenije za povedati obrambni minister Karel Erjavec? Nič več kot pa to, da vlada podrobno spremlja situacijo v Iraku, ter ponovil že slišano, da pa so razmere, kjer delujejo slovenski vojaki relativno varne, o čemer naj bi se tudi sam prepričal na obisku v Iraku sredi novembra. Komu torej verjeti, lažnivemu ministru, ki si je prejšnji pridevnik prislužil prav z javnim zatrjevanjem, da se, dokler bo sam minister, slovenskih vojakov v Irak ne bo pošiljalo, ali s strani ameriškega kongresa narejeni študiji, zaradi katere je naposled v zadregi tudi vojaški poglavar Združenih držav George Bush mlajši?
Lažnivi minister se je sicer na vso moč trudil pojasniti tudi razliko med silami koalicije pod vodstvom ZDA in misijo urjenja iraških vojakov, ki jo izvaja zveza NATO in v kateri sodelujejo tudi štirje slovenski vojaki. To razliko so mogoče že razumeli člani odbora za obrambo, gotovo je k temu nekaj pripomoglo tudi dejstvo, da tudi v njem večino drži vladna koalicija, ni pa ravno za staviti, da jo res razumejo tudi iraški gverilci, za katere med eno ali drugo okupatorsko uniformo pač ni bistvene razlike. Vse, kar je tako lahko sklenilo moško omizje državnozborskega odbora za obrambo je, da želijo še več informacij o razmerah v Iraku in da jim naj te zagotovi slovenska misija pri zvezi NATO ter da se bodo z varnostno-obveščevalnim poročilom o razmerah v Iraku seznanili za zaprtimi vrati.
Že tu pa je temeljna razlika med Združenimi državami in majhno ter tudi pod to vlado negotovo Slovenijo. Poročilo študijske skupine za Irak je namreč javno. Varnostno-obveščevalna poročila, na podlagi katerih pa naj bi o nadaljnji usodi štirih slovenskih vojakov v Iraku odločala domača oblast, pa ne. Kar sicer res ni nevem kako velika katastrofa, saj ni nobenega dvoma, da kaj bolj bistveno novega, kot piše v Baker-Hamiltonovem poročilu, tudi domači vohuni pač ne morejo sproducirati.
Tudi zato je sklep odbora za obrambo, ki ga je podprl tudi obrambni minister Erjavec, da želi in potrebuje več informacij o razmerah v Iraku, nekoliko smešen. Vsaj teh namreč v zadnjih dneh res ne manjka. Slišali ste že lahko, da je bilo samo danes v verskem nasilju po vsej državi ubitih več kot 30 ljudi. Glede na to, da je bilo včeraj ubitih 70 Iračanov, je dvomiti tudi v uspeh konference narodne sprave, ki jo je za soboto sklical iraški premier Nuri al Maliki. Pišmeuhovski sklep odbora za obrambo tako potrjuje predvsem to, da je Slovenija pač majhna država, ki takih strateških odločitev, kot je napotitev vojaških sil v Irak, pač ne sprejema sama. In da bodo o umiku domačih vojaških škornjev iz Iraka tudi v imenu vlade Janeza Janše pač odločili gospodarji vojn iz Bele hiše.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da Slovenija do nadaljnjega ostaja v Iraku, v zobeh, prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>