Koledovanje se v ožjem pomenu nanaša prav na čas postopnega prehoda starega v novo leto, ko so bili obredni obiski hiš še posebej pogosti. Začeli so se na god sv. Barbare, 4. decembra, nadaljevali na Lucijino, 13. decembra, dan pred Božičem pa je bilo na Gorenjskem v navadi t.i. bobljanje. To se je nadaljevalo z zelo raznoliko in bogato božično koledo, 26. decembra s Štefanskimi kolednicami, na tepežni dan 28. decembra pa je bilo med otroki v navadi t.i. tepežkanje. Koledniki so ponovno prihajali na staro leto zvečer ali na novo leto zgodaj zjutraj. Zelo pomembno in razširjeno je bilo trikraljevsko koledovanje, ki so ga v zadnjih letih v nekaterih koncih Slovenije celo ponovno obudili, zimsko koledovanje pa se je ponavadi zaključilo s svečenico 2. februarja.

V današnji in prihodnjih dveh oddajah Cigule migule se bomo posvetili nekaterim manj znanim primerom decembrskih koled in najprej predstavili šego na dan sv. Lucije, krščanske mučenice, ki jo cerkvena umetnost predstavlja s parom oči na krožniku. Po legendi so ji namreč med mučenjem iztaknili oči. Ljudske šege se na to izročilo prav malo ozirajo, saj se v glavnem navezujejo na predkrščansko verovanje o vračanju duhov prednikov v tem najtemnejšem času leta. Kot Barbarine so bile tudi Lucijine kolednice v navadi predvsem v Prekmurju in Porabju, kjer so hiše obiskovali t.i. polážarji ali polážiči. Sprva so bili to odrasli fantje, kasneje pa fantiči, stari okoli 10 let. Ker so v svojem voščilu želeli predvsem obilno nesnost kokoši in so oponašali kokošji klic, so jim domačini pravili, da hodijo kokodakat. Poslušali bomo kratko lucijino kolednico, ki je bila posneta leta 1970 v Andovcih v Porabju.

Kot-kot-kot-kodak iz Winter Kolednica: Seasonal Carols From Slovenia (Naxos, 2003)

Oddajo je pripravil Peter Kus.