Ukvarjali se bomo z jazzerskim fusionom, oz. bolj neznanimi imeni ustvarjanja znotraj fusion jazza, v obdobju šestdesetih in sedemdesetih, ko je bilo fusiona skorajda največ oz. se je kar trendovsko razrasel v globalnem glasbenem podtalju. Najprej se nam bo predstavil McCoy Tyner, znameniti philadelphijski pianist, ki mu je uspelo kmalu priti tudi k skupini Johna Coltrana, nato pa je posnel še vrsto svojih solističnih plat, slonečih na zvokih piana. Sledi mu brazilski jazzersko-fankerski obskurnež Raul de Souza, ki je za založbo Atlantic posnel tri plošče, nato pa odšel v pozabo. Nato predstavljamo še enega latinskoameriškega glasbenika, jazzerskega brkato-čupastega umetnika Luisa Gasca. Luis je potomec mehiških staršev rojen v ZDA, svoje dveletno glasbeno izobraževanje na Berklee School of Music je nadgradil s sodelovanjem z velikimi imeni sodobnega jazza in rocka, kot so recimo Carlos Santana, Mongo Santamaria, Herbie Hancock, Perez Prado, Tito Puente, George Benson, Joe Henderson, Stanley Clarke in še mnogi drugi. Po Luisu pa poslušamo še iz Columbusa v Ohiu izhajajočega alt-saksofonista Rustyja Bryanta. Drugo veliko ime je kitarist Kenny Burrell, človek, katerega sodelovanja s Coltranom, Gil Evansom, Duke Ellingtonom, Stan Getzom, Billie Holiday, Sonny Rollinsom, Quincy Jonesom, Stanley Turrentinom in drugimi je pustilo sled enega najboljših jazzerskih kitaristov vseh časov, ki izvira iz Detroita, od koder se je kmalu preselil v New York. Sledijo urugvajski jazzerski blazneži Opa, ki so v domačem okolju napravili pravi dar mar, skladba posvečena glavnemu mestu Urugvaja, Montevideu. Za konec bosta vaša ušesa parala mehiška zasedba Azteca ter za konec še ena latino-jazzersko fusion reč, pod katero se je podpisal Bob Azzam.
Komentarji
komentiraj >>