Aktualni koaliciji v Vladi in Državnem zboru se je konec septembra lani zazdelo, da pa nekako le ni dovolj, da se državno zapovedani praznik in za priviligirano večino redno zaposlenih tudi dela prost dan, 26. december, ko so bili pred 16 leti tudi uradno razglašeni rezultati plebiscita o odcepitvi Slovenije, imenuje zgolj Dan samostojnosti. Zato so k samostojnosti pritaknili še enotnost. Z zgolj politično motivirano spremembo imena včerajšnjega praznika naj bi sicer, kot so visokoleteče zapisali, poudarili izpričano enotnost državljanov, ki so se na plebiscitu odločili za samostojno Slovenijo. Toda iz perspektive nedržavotvornega medijskega trobila, kamor se po sili razmer v domači medijski krajini uvrščamo v Aktualno politični redakciji Radia Študent, se konec leta 2006 ne glede na včerajšnji državni praznik visokoletečega imena vseeno zdi, da pa je Slovenija te dni še kako zelo neenotna in nesamostojna.
Priložnost ob dnevu samostojnosti in enotnosti torej, pa je seveda s posebno poslanico izkoristil tudi kar se da optimistično navdahnjeni predsednik vlade Janez Janša. Da je tudi za lase privlečen optimizem v prednovoletnem obdobju med domačimi volivci sicer nekaj povsem običajnega, zakaj le bi bil torej predsednik vlade kaka izjema, pa potrjujejo tudi rezultati javnomnenjskih anket, ki so politiki vlade Janeza Janše v decembru namenile rekordno podporo leta 2006, saj jo je podprlo slabih 56 odstotkov anketiranih. Toda ne glede na ta vsa za lase privlečeni in v potrošniški družbi umetno skonstruirani optimizem, pa na aktualno nesamostojnost in neenotnost države Slovenije priča tudi kar nekaj poudarkov iz same poslanice predsednika vlade.
Nekoliko nerodno, pa čeprav za politika njegovega kova prav nič presenetljivo, sicer je, da so bile čestitke Janeza Janše ob Dnevu samostojnosti in enotnosti torej, namenjene zgolj vsem državljanom in državljankam. Kar je gotovo nekoliko krivično tudi do vseh drugih neslovenskih državljanov in državljank, ki so si za svojo drugo domovino izbrali prav Republiko Slovenijo. Med njimi seveda niso samo državljani nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so bili 26. februarja 1992, ker se v državljanskem smislu niso pravočasno poslovenili, kaznovani z izbrisom iz registra stalnih prebivalcev Slovenije. Davke, iz katerih se v finančnem smislu napaja aktualna oblast Janeza Janše, namreč na Slovenskem seveda ne plačujejo zgolj slovenski državljani in državljanke, pač pa tudi vsi ostali stalni ali pač začasni prebivalci Slovenije.
Načrtna ali pač nenamerna diskriminacija predsednika vlade v poslanici ob Dnevu samostojnosti in enotnosti torej, sicer sama zase potrjuje, da so miselni vzorci Janeza Janše pač še vedno ujeti v vzorce nacionalne čiste države in da je včerajšnji državni praznik v prvi vrsti namenjen slovensko avtohtonim državljanom in ne tudi vsem prebivalcem te države. Da je temu res tako, sicer črno na belem izpričuje Janšev poziv k iskanju nacionalnega soglasja ob vseh strateških vprašanjih, pred katerimi je Slovenija. Res je, da teh nikakor ni malo. Se pa samo pozivanje k nacionalnem soglasju v 21. stoletju, ko naj bi bila tudi Slovenija razvita evropska država in članica Evropske unije, vseeno sliši nekako zastarelo.
Že po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je namreč nacija skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno in gospodarsko povezani ter imajo skupno zavest. V taisti maniri pa predsednik vlade nadaljuje, ko zagotavlja, da ta vlada z vso odgovornostjo sprejema ustvarjanje ugodnih pogojev za gospodarski razvoj in narodovo ustvarjalnost na vseh področjih življenja. S tem pa Janša ponovno črno na belem vzpostavi še eno raven diskriminacije živečih na Slovenskem. Med državljani in državljankami Slovenije je namreč veliko tudi takih, ki pač niso slovenske narodnosti. Med njimi so gotovo vsaj na Slovenskem že več stoletij živeči Romi, pa če hočete tudi Sinti, če si že tako po slovensko prizadevajo za od Romov ločeno obravnavo.
Poslanica predsednika vlade Janeza Janše tako črno na belem dokazuje, da je dan samostojnosti in enotnosti torej, zaradi katerega naj bi včeraj razobešali državne zastave, v prvi vrsti namenjena narodnostno avtohtonim slovenskim državljankam in državljanom, kar je res milo rečeno vsaj neevropsko, gotovo pa še kako zastarelo. Začetek procesa vzpostavitve Evropske unije, kot jo poznamo in imamo danes, je namreč zaznamovala prav grozljiva izkušnja nacionalno motivirane druge svetovne vojne, ki se naj ne bi na stari celini v taki obliki nikoli več ponovila. Gotovo pa bi to vsaj približno lahko tudi dejansko dosegli, če se bi desno in nacionalno profilirani evropski politiki, med katere sodi tudi Janez Janša, zastarelemu in prežvečenemu nacionalnemu diskurzu odrekli. Toda zakaj le, če ta - in to potrjujejo tudi javnomnenjske ankete – daje povsem konkretne rezultate.
Da Slovenija tako ob koncu leta le ni tako zelo samostojna in enotna država je sicer moč dokazati že na primeru priložnostne nacionalno reakcionarno obarvane poslanice predsednika vlade. Zato pa je konec koncev še prava sreča, da pač neenotna in nesamostojna Slovenija sama suvereno ne odloča več ne o lastni zunanji, obrambni, energetski in zaradi intervencij Evropskega sodišča za človekove pravice pravzaprav niti o notranji politiki.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z nesamostojnostjo in neenotnostjo države Slovenije v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>