Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Arterija 82, sreda ob 20.00 (4833 bralcev)
Sreda, 27. 12. 2006
mcolner



Trienale slovenske sodobne umetnosti U3 petič


Tokratna Arterija bo glede na težo dogodka v celoti posvečena trienalu slovenske sodobne umetnosti U3, ki se bo svoja vrata odprl jutri v prostorih Moderne galerije. Letošnji trienale je zaradi specifičnosti kuratorskega pristopa, aktualnosti dane tematike in nenazadnje odlične medijske zastopanosti v različnih krogih prisoten že dobesedno celo leto. Ker je tokratni U3 usmerjen v prihodnost domače umetniške produkcije in dobesedno dela za jutri, je na podoben način ustvarjena tudi današnja Arterija, ki ga obravnava dan pred njegovim odprtjem. U3 ali po slovensko ju-tri bo se bo torej začel odvijati jutri v prostorih Moderne galerije kot zadnje dejanje pred njeno temeljito prenovo. Ida in Miha sta se pogovarjala s ključnimi akterji omenjenega dogodka, ugotavljala v katero smer pluje domača sodobna umetniška produkcija in vlekla vzporednice s prejšnjimi trienali.


U3 – Trienale sodobne slovenske umetnosti v produkciji Moderne galerije v Ljubljani je bilo kot institucija ustanovljeno leta 1994. Vsako trienale zastopa izbrani kustos oziroma selektor, ki skozi svojo perspektivo predstavi situacijo v sodobni umetniški produkciji. Hkrati so se trienala izkazala kot svojevrsten način zgodovinjenja sodobne umetnosti in torej predstavljajo glavne protagoniste omenjene stroke. Medtem je umetnikom, ki na trienalu niso prisotni odtrgan velik del referenčnosti. Gostujoči kustos je na vsakem drugem trienalu tujec. S tem naj bi spodbujali pestrost kritiških in družbenih pozicij, ki jih selektorji zastopajo. Prvo trienale v selekciji Tomaža Brejca je nekako povzemalo modernistične tradicije, prevladujoči medij na razstavi pa je bilo slikarstvo. S tem je pripravil pot sodobni slovenski umetnosti, ki se je kasneje,osvobojena spon modernizma, lahko prosto podala na svojo pot.

Rdeča nit med naslednjimi trienali, vključno z letošnjim je, da se osredotočijo na dano kulturno družbeno problematiko, ki ni hermetično zaprta v likovno teoretske kategorije, ampak v skladu s postmoderno paradigmo povezuje različne nivoje, na katere umetnost vpliva, in družbeno politično realnost, ki vpliva na umetnostni sistem.

Gostujoči kustos 2. trienala leta 1997 Peter Weibel je izhajal iz dejstva, da so digitalni mediji in tehnologija radikalno spremenili ne samo naše mišljenje o slikarstvu, temveč tudi naše doživljanje časa in prostora. Tehnična civilizacija je s stroji in mediji oblikovala prostor, ki ne upošteva več geopolitičnih meja. Tudi odnos posameznika do svoje lastne telesnosti se spremeni s tem, ko je vključen v večplastne družbene realnosti, ki predstavljajo z vključevanjem tehnoloških pripomočkov paralelne svetove v katerih se nahaja. Umetniki pa ne raziskujejo le prekoračitev fizičnega prostora, temveč tudi pravne, institucionalne in administrativne meje socialnih prostorov. Razstava je bila razdeljena v pet sklopov in je predstavila, recimo temu, prvo generacijo pomembnejših sodobnih umetnikov kot so Tadej Pogačar, Marko Peljhan, Žiga Kariž, Sašo Vrabič, Marina Gržinić & Aina Šmid, Maja Licul, Mojca Osojnik, Alenka Pirman, Rene Rusjan in mnoge druge.

Selektor tretjega trienala Gregor Podnar leta 2000 je razstavo podnaslovil Vulgata. Izhajal je iz opažanja, da se vedno več avtorjev ukvarja z neposredno komunikacijo, v kateri razkrivajo različne nivoje družbenih struktur, podobno kot so to storili prevajalci biblije v latinščino. S temi novimi prijemi vsebinske ravni umetniškega dela nikakor ne izgubijo svoje pestrosti in premišljenosti. Na razstavi se predstavijo umetniki kot so Vuk Ćosić, Milena Kosec, Damijan Kracina, Alenka Pirman, Katarina Toman in drugi. Posebni poudarek razstave je bila etnična identiteta oziroma nacionalna zavest skozi perspektivo katere smo lahko opazili svojevrstno ironijo in parodičen odnos do tako imenovane nacionalne države, ki je izpostavila problematiko kulturne politike v Sloveniji. Tudi sama selekcija se ni omejila na v narekovajih zgolj slovenske umetnike, ampak na umetnike, ki so delovali med leti 1999 do 2000 na področju Slovenije. Velik del umetnikov kot so Marko A. Kovačič, Darij Kreuh, Maja Licul, Marko Peljhan, Tadej Pogačar je problematiziral samo predstavljanje znotraj parametrov slovenskosti in poskušal ovreči politizacijo svojega dela. Vulgata je poleg omenjenega vsebovala tudi kinematografske predstavitve projekcij videov v selekciji Vesne Moličnik, ki je problematizirala odnos med raziskovalnim subjektom in individumom, kar je povzemalo osrednjo tematiko razstave. To je polje napetosti med kolektivnim in individualnim.

Programski vodja četrtega U3-ja je bila Christine Van Assche, referenčna kustosinja na oddelku za nove medije v Musee national d'art moderne v Centru Georges Pompidou v Parizu. Kar se sliši izredno obetavno, vendar če primerjamo napor, ki so ga v razstave vložili ostali selektorji, njenega dela nikakor ne moremo razumeti kot izčrpnega, kaj šele prelomnega. Lahko bi trdili, da je celotni koncept razstave izhajal nekako iz predsodkov, ki jih ima lahko zahodnjaški kustos o vzhodni Evropi, kar pokaže že naslov razstave Tukaj in tam. Koncept je bil zasnovan okrog problematike muzeja kot institucije, možnosti izražanja in predstavnosti sodobne umetnosti izven okov te zgradbe. Kljub omenjeni kritiki, se na razstavi pojavi več izrednih umetnikov, ki predstavitve svojih projektov že dalj časa ne utesnjujejo zgolj v galerijske prostore. Fotografije Saša Vrabiča so se pojavile na svetlobnih panojih in obcestnih plakatih na mestnih ulicah, video delo Davideja Grassija, Igorja Štromajerja in Braneta Zormana je bilo predvajano na televiziji, glasbo Random Logic je bilo mogoče slišati v gledališču, projekt Andreje Kulunčić se je predstavljal na internetu, v projekt Vuka Ćosića pa so bili vključeni mobilni telefoni obiskovalcev.

U3 je torej pomemben kulturni dogodek v slovenskem prostoru, ki že od začetka predstavlja pomembno teoretsko in praktično izhodišče za poznavanje slovenske kulturne realnosti. O letošnjem, petem trienalu bo svoja razmišljanja pred odprtejm razgrnil selektor Jurij Krpan.


Intervju z Jurijem Krpanom - 14:36 min.


Po bežnem sprehodu skozi prostore Moderne galerije, ki se je v zadnjih tednih prelevila v veliko razstavno delovišče, še ni mogoče govoriti o dejanskih estetikah in pomenih posameznih umetniških del, ki so še v nastajanju in bodo jutri predstavljena premierno. U3 se je začel z javnim pozivom, ki je pritegnil neverjetno množico domačih ustvarjalcev s predlogi za kontinuirano delovanje v bodočnosti. Glavna teža selekcije je namreč slonela na predlogih po mnenju kuratorja najpomembnejših domačih umetnikov, ki bodo v prihodnosti krojili umetniško sceno in katerih projekti so zgolj začetki nekega kontinuiranega, dolgoročnega delovanja.

O sami selekciji nima smisla izgubljati besed, saj je ta vselej delno subjektivna in nikdar ne ustreže vsem apetitom in pogledom, vendar je U3 že iz samega začetka pogojen z osebnim kuratorskim pristopom. Programski vodja projekta Jurij Krpan je tako izbral pestro paleto ustvarjalcev v širokem polju vizualnih umetnosti, saj se med predstavljenimi pojavljajo tako preverjena imena kot tudi povsem novi obrazi v tem polju.

Večina avtorjev osrednjega modula razstave je dobila možnost bivanja na umetniških rezidencah v različnih državah, kar je tudi eden od možnih načinov hitrega vstopa na mednarodno prizorišče. Takšno povezovanje bi slovenskim umetnikom omogočalo možnosti koprodukcijskih navezav in s trem dodatno financiranje ter trajnostno delo. Letošnji trienale je povsem konceptualen. Za težišče si med drugim postavlja težave produkcije in financiranja le te v današnjem času.

Morda se je kurator Jurij Krpan problematike lotil ravno v pravem trenutku, saj se situacija v polju vizualnih umetnosti zaradi izjemno slabe podprtosti na državni ravni ter nezadovoljive komercialne razvitosti iz leta v leto zaostruje. Delovanje mnogih vizualnih umetnikov je tako velikokrat pogojeno z znatno mero iznajdljivosti, volunterskega dela in ustvarjalne želje, kar pa v tržno naravnanem sistemu ne jamči uresničitve vseh še tako kakovostnih zamisli.


Nekaj več o samih projektih, rezidenčnih bivanjih in produkcijskih pogojih pa so nam povedali sodelujoči umetniki sami. Tandem son:DA se je ukvarjal predvsem z raziskovalno nalogo fizičnega pridobivanja sredstev v namene umetniške produkcije.

Intervju s skupino son:DA

V luči tega je o svojem delu in pogledih na produkcijo spregovoril tudi umetnik mlajše generacije Mark Požlep.

Intervju z Markom Pozlepom

Na trienalu sodeluje pionir slovenske video produkcije Srečo Dragan z malce drugačnim delom kot smo jih poznali dosedaj.

Intervju s Srecom Draganom

Prav tako afirmirani umetnik Franc Purg razgrinja svoje izkušnje iz rezidenčnega bivanja v Ukrajini, segment katere je izkoristil za izvedbo svojega dela.

Intervju s Francom Purgom

Novinec na sceni vizualne umetnosti Iztok Holc predstavlja intermedijski projekt ter raziskuje alternativne možnosti pridobivanja sredstev.

Intervju z Iztokom Holcem

Preprosto instalacijo v osrednjem modulu predstavlja Viktor Bernik, ki je bival na rezidenci v Parizu.

Intervju z Viktorjem Bernikom


Arterija je v za danes povedala dovolj, za kaj več pa še enkrat vabljeni jutri v Moderno galerijo na otvoritev petega Trienala slovenske sodobne umetnosti U3. Kulturna redakcija Radia Študent pa bo seveda spremljala tudi dogajanje v obliki okroglih miz, javnih debat, delavnic, performansov in predavanj, ki se bodo odvijali v času razstave.

Miha Colner & Ida Hiršenfelder


Komentarji
komentiraj >>