Sreda, 3. 1. 2007
tadej
* Adam Butler alias Vert je glasbenik angleškega rodu, ki se je pred nekaj leti preselil v Nemčijo. Glasbeno pot je začel s šestimi leti, ko se je začel učiti igranja klavirja. Čez nekaj let je klavir zamenjal za kitaro, nato kitaro za računalnik in tako je zrastel elektronski muzikant, ki ni nikoli pozabil svojih glasbenih korenin. Torej nekakšen elektro-akustičar.
Ena njegovih najbolj odmevnih izdaj je prav gotovo "The Köln Konzert", kjer se je lotil rekonstrukcije Keitha Jarretta, album pa je bil tudi omenjen kot eden boljših leta 2000 s strani revije Wire. V svoji 10-letni profesionalni karieri pa ga je doletela tudi tragedija, saj so mu pred nekaj leti vlomili v studio in pokradli vso opremo, s tem pa tudi vso neizdano delo. Vendar se je kljub temu pobral in začel znova. Prebolel je stara dela in se zato ni vračal nazaj, ni iskal preteklosti, ampak se je obrnil naprej in se odločil raziskati popolnoma drugačne glasbene teritorije. Nekako mu je uspelo iz nesreče razbrati dobro stran in tako je nastal povod za album, ki ga danes predstavljamo v Tolpi bumov.
Spremembe, ki so se pojavile na albumu "Some Beans & An Octopus", so v prvi vrsti gostujoči glasbeniki in premierno petje Adama Butlerja. Med muzikanti med drugimi najdemo saksofonista Toma Chanta iz Cinematic Orchestra in The Eddie Prevost Trio, raperja Noah23, kitarista Noela Akchoteja, uveljavljenega jazz glasbenika, ki se lahko pohvali s pajdašenji s svetovnimi imeni improvizirane godbe; Andija Tomo iz Mouse On Mars, DJ-a Elephant Powerja, mladega srbskega jazz basista Fedorja Ruškuca in tako naprej. Torej pisana druščina, ki bi, če bi živela v svetu pravljic, verjetno nesla prstan v Mordor, tako pa se s svojim tuzemskim znanjem in orožjem podaja na podobno pot, to je izničenju razločkov med glasbenimi žanri.
Some Beans & An Octopus je nekakšna antologija glasbenega dogajanja, ki pokriva mnogo različnih zvrsti, pri tem pa ima mero, da se ustavi pred napisom pretenciozno. Tako ne zapade pod tisto nehvaležno "ne drek ne puding" oznako, saj se izogne preveč pisani podobi multižanrskih izdelkov, ki jim manjka hrbtenice in s tem prefinjenosti ponudbe. Adamu Butlerju in klapi pa je nekako uspelo najti skupni imenovalec vsem tem različnim glasbam. Seveda ne tako, da bi odkrili neko vsem skupno imanentno lastnost glasbe, ki bi se kazala tako v orientalskem etnu kot v jazzu ali hip-hopu, ampak so se ta skupni imenovalec preprosto izmislili in nanj pripeli vse te različne godbe. Temu temelju bi lahko rekli "indie tolovajstvo" ali pa kar Vert in je zanimiv predvsem s tega vidika, da ne gre za neko konkretno prakso, kot je na primer določena glasbena zvrst. Some Beans & An Octopus torej ni album, kjer se ena glasbena veja zapleta v druge glasbene svetove, niti ne gre za ploščo, ki bi pestro vsebino združevala edino produkcija oziroma zvok.
Če si predstavljate Toma Waitsa, Dizzee Rascala, Jelly Roll Mortona, Roots Manuvo, Mouse On Mars, Celebration, Natacho Atlas, Captaina Beefhearta in Charlesa Mingusa, ki sedijo v krogu in se žogajo, seveda pod taktirko Adama Butlerja, boste dobili približen oris tega albuma. Lahkotno in živahno poigravanje z različnimi glasbenimi koncepti, torej z vsebino, ki samo zaradi igre same ne izdaja svoje prave narave, ker je krhka in spolzka. Album Some Beans & An Octopus zato brez sramu v isti sapi, natančneje v petdeset minutah, obišče kabaret, pogleda burlesko, z boysi poha base, pije viski in
joka ob arabeski, pri tem pa ohranja koherentno identiteto.
Vert je bil že v preteklosti nagnjen k raziskovanju, zato skoraj pri nobenem komadu ni uporabljal istih zvokov. Tudi nova plošča je polna pisanih elektronskih dekoracij, predvsem pa elektronika zastopa ritmične dele pesmi. Iz strani Mouse On Mars naj plošča leta 2006 čez nekaj trenutkov v vaša ušesa
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>