Petek, 5. 1. 2007
Borja
* Kljub temu, da kalifornijskega producenta in didžeja Kankicka poznajo zelo specifični in omejeni krogi, pa ne gre za novinca na podzemni hiphop sceni. Kankick prihaja iz Oxnarda, Kalifornije, torej iz istega mesteca kot Madlib, Medaphoar in še par mačkov, ki danes veljajo za izjemno uspešne hiphop izvajalce in so večinoma povezani z založbo Stones Throw, ki jo vodi Peanut Butter Wolf (in s katero je Kankick tudi sodeloval v preteklosti).
Prav z današnjo »zvezdo« Madlibom se je Kankick v otroštvu veliko družil in skupaj sta se že v srednji šoli učila trikov pri rezanju bobnov. Kmalu sta sodelovala tudi v izjemni zasedbi Lootpack, ki je sicer postala svetovno priznana (in kmalu tudi razpadla), ko je Kankick že zapustil skupino, torej, ko so jo sestavljali Dj Romes, Wildchild in Madlib. Kankick je po tem, ko je skupino zapustil, formiral novo ekipo – »Funk Farm«, katere člana sta nekaj časa bila tudi Dj Babu in God's Gift.
Kankick je svoj prvenec izdal šele leta 2001. Gre za izjemen album From Artz Unknown, pri katerem sodeluje lepo število kredibilnih kalifornijskih MC-jev. Naj jih nekaj naštejemo: Medaphoar, Oh No, Declaime, Planet Asia, Visionaries ... Po manjšem zatišju so v manj kot dveh letih sledili kar trije albumi, Acid Massive Musical, The Traditional Heritage, na prehodu med leti 2005 in 2006 pa je izšel še Shifting Spirits. Nekatere od teh plošč so skoraj popolnoma inštrumentalne, na drugih lahko slišimo Kankickove stare znance, predvsem Declaima in Oh No-ja. Prav vse pa premorejo izjemne, domišljene in prepoznavne beate. Kankickov stil bi lahko označili kot minimalističen, tekoč in »zapohan« (s čimer mislimo, da je precej ležeren, neagresiven). Njegovi beati nimajo nikoli preveč zvokov, bobni so čisti, ritmični elementi se ne prikrivajo. Sempli so precej raznoliki, vendar pa večinoma cinematični in tudi pri njih Kankick stavi na formulo »manj je več«.
Kljub zgoraj naštetim referencam in kljub temu, da Kankick producira zares unikatno glasbo, pa ga večina ameriških založb še vedno ignorira. Zadnja Kankickova plošča Serious Business This je tako, zanimivo, izšla pri britanski založbi Ramp. Album je skoraj popolnoma inštrumentalen. V bistvu slišimo le dva MC-ja in sicer gospodično Miki Vale in malo bolj znanega Blame One-a pri dveh posnetkih. Ker imajo nekateri komadi ob naslovu tudi letnico (na primer »Black Agony '99«), lahko sklepamo, da gre za kompilacijski album beatov, ki jih je Kankick sproduciral v raznih obdobjih. Nekaj stvari je iz devetdesetih let, nekaj je starih par let in nekaj je novih. Kar pa ni novost, saj je nekaj podobnega že naredil pri plošči The Traditional Heritage.
Razen tega, da je na plošči Serious Business This manj besedičenja, kot smo bili vajeni v preteklosti, pa se stilsko ne razlikuje močno od drugih Kankickovih produkcij. Še zmeraj gre za deep, zapohane hiphop beate, ki so sestavljeni premišljeno. Vsak element ima jasno funkcijo, namen. Ni nobenega pretiravanja, kranclanja z nepotrebnimi detajli in okraski. Hrbtenica cele plošče so dodelani loopi in posamezni posnetki so v resnici komaj kaj več od res izjemnih loopov. Kar pa ni slabo. Hiphop je bil vedno muzika, ki temelji na repeticiji, na ritmu. V bistvu šele MC s svojim glasom določi končno dinamiko. Vendar pa se je muzika razvila do te mere, da pogosto MC-jev ne rabi več. Tudi navade poslušanja so se razvile, ljudje so se navadili poslušati tudi suhe beate brez rapanja. Seveda pa je tako muziko veliko težje prodajati.
Čeprav album Serious Business This ni tako obsežna kot pretekli vrhunci Kankickove kariere (s tem mislimo predvsem plošči From Artz Unknown in Traditional Heritage) in čeprav (posledično) gor tudi ne najdemo toliko genialnega materiala, pa je material kompakten in plošča je le še en dokaz, da gre za zares nadarjenega producenta.
Kankicka lahko po kvaliteti njegovih beatov oziroma plošč in nenazadnje tudi po nekaterih stilskih lastnostih suvereno postavimo ob bok »velikih« sodobnih producentov nemainstreamovskega hiphopa, kot so 9th Wonder, Pete Rock in Madlib. Zanimivo je, da se Kankickova muzika še najbolj razlikuje od muzike slednjega, torej njegovega dobrega znanca Otisa Jacksona Jr.-ja, Madliba. Madlib ima namreč neprimerljivo bolj umazan in surov zvok in je od druščine verjetno najmanj vezan konvencijam hiphoperskih produkcijskih tehnik. Še najbolj blizu Kankicku pa se sliši produkcija 9th Wondra, ki ima podobno minimalistično držo, ki tudi s subtilno in filigramsko natančnostjo lepi loope in po tem, ko končno uspe sestaviti »the perfect loop«, ne komplicira več. Sledi le še preprost aranžma.
Zakaj Kankick ostaja tako skrivnosten, v ozadju, zakaj ni deležen toliko spoštovanja in celo čaščenja kot njegovi omenjeni kolegi, ni povsem jasno. Verjetno tudi zato, ker je znan po temu, da se drži zase, da se ne počuti domače v industrijski mašineriji. Drugi razlog je verjetno muzika sama. Prvič, njegovi beati se ne svetijo, ne »razbijajo«. So precej sublimni, včasih tudi čudni. Drugič, za gostujoče MC-je ne izbira ljudi, ki bi mu s svojim rapanjem priskrbeli minute na radijskih valovih in televiziji. Res je, da podobno lahko trdimo za Madliba, vendar pa je Madlib povsem specifičen fenomen, o katerem tukaj ne bomo razglabljali.
Mi lahko rečemo le, svaka čast (obema)!
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>