Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
pete townshend (3728 bralcev)
Sreda, 3. 1. 2007
outlaw



1. CD best of, 1 (on) TOUGH BOYS pete townshend 4.00
CD bill frisell, 8 (on) OUTLAWS bill frisell 4.19
Tough Boys, Čvrsti fantje, pesem Peta Townshenda, ki bi bila zlahka tudi del železnega repertoarja zasedbe The Who. Vendar jo je Pete Townshend posnel tako rekoč sam v studiu, le s pomočjo bobnarja Kenneya Jonesa. Vemo, da je Kenney Jones, ki je bil nekoč bobnar v britanski zasedbi Faces, po smrti Keitha Moona le-tega nadomestil v zasedbi The Who. Pete Townshend pa je bil kitarist in pisec pesmi v tej skupini. V skupini, katere edina živa člana sedaj sta on in pevec Roger Daltrey. Pred leti je umrl še basist John Entwhistle.
Da se prav nocoj v posebni oddaji Moč pesmi o piscih nadčasnih pesmi iz Amerike in okolice v okviru oddaje Izven zakona, v kateri vas pozdravljava Milko Poštrak in David, posvečamo angleškemu piscu pesmi Petu Townshendu, pa je razlog nedavna objava novega albuma z naslovom Endless Wire Peta Townshenda in Rogerja Daltreya pod imenom The Who. Tisti plošči se bomo verjetno, če bo čas, v oddaji Izven zakona posvetili enkrat v prihodnje. Zdajle pa pregled par klasičnih pesmi Peta Townshenda, ki jih je objavil pod lastnim imenom in ne v okviru zasedbe The Who. Prav zanimivo, mogoče tudi in predvsem v njegovem primeru vidimo, kako zelo pomembna je dobra zasedba. Pete Townshwend je bil nedvomno gonilna sila in duša zasedbe The Who, pisec skoraj vseh, vsekakor pa vseh pomembnejših pesmi. Še več, skozi skupino, še posebej skozi obe t.i. rock operi, Thommy in Quadrophenia, je govoril predvsem o sebi in o svoji osebni zgodovini. V redu, obe deli sta tudi dokument kulturnega dogajanja med mladimi v Veliki Britaniji in tudi v Ameriki skozi šestdeseta leta, vendar je jasen osebni, tudi intimni pečat Peta Townshenda. Pa kljub temu – kar se mene tiče – njegove samostojne plošče niso, vsaj ne v zvočnem smislu, dosegale silovitosti plošč, ki so jih posneli ali odigrali Pete Townshend, Roger Daltrey, John Entwistle in Keith Moon. Pa s tem ne mislim le na antologijski koncertni dokument The Who Live at Leeds, ki je brez dvoma ena najboljših koncertnih plošč rock and rolla vseh časov. Ob tem naj dodam, da, kljub temu, da je Roger Daltrey izvrsten pevec, meni popolnoma dobro zvenijo pesmi skupine The Who tudi, ko jih odpoje Pete Townshend. Poslušajmo za primer zgodnjo pesem Anyway Anyhow Anywhere skupine The Who iz začetka šestdesetih, kako jo je 1999. leta na nastopu v klubu House of Blues odpel in odigral Pete Townshend s spremljevalno zasedbo
2. CD live, 2 (on,daltrey) ANYWAY ANYHOW ANYWHERE pete townshend 7.45
Tole izvedbo pesmi Anyway Anyhow Anywhere je Pete Townshend odigral na nastopu v Chicagu, katerega izkupiček je bil namenjen ustanovi Maryville Academy, ki pomaga psihično, spolno in fizično zlorabljenim otrokom. Vemo, da je imel tudi Pete Townshend lastno osebno izkušnjo te vrste, ki jo je popisal v rock operi Thommy, kjer se otrok, ki ga spolno zlorablja en od sorodnikov, umakne v svoj svet in se zapre pred ostalimi, oslepi, onemi in ogluši. Šele podpora razumevajoče subkulture rock and rolla v šestdesetih takrat že odraslemu mladostniku pomaga osvoboditi se in navezati stike z razumevajočimi drugimi. Vemo tudi, da je imel pred par leti Pete Townshend kar nekaj težav, ko so preiskovalci ob iskanju pedofilskih mrež na spletu naleteli na podatek, da jih je obiskoval tudi on. Na koncu je le uspel dokazati, da jih je obiskoval v okviru raziskovalnega projekta, s katerim je želel razčistiti z lastnimi travmami in pomagati drugim, ki so se znašli v podobnem položaju.
Rock opera Quadrophenia je na nek način nadaljevanje in razširitev vsebin, ki jih je Pete Townshend v zelo simbolizirani obliki načel v rock operi Thommy. Če je najprej v ospredju ena oseba, kakršna je Thommy, je pri Quadropheniji glasbena skupina štirih samostojnih oseb neke vrste simbol za razklanost, ne za shizofrenijo, temveč kar za Quadrofenijo. Meni osebno je album Quadrophenia tudi nasploh en najljubših izdelkov Peta Townshwenda in zasedbe The Who. Poslušajmo pesem I'm One s te plošče, kako jo je Pete Townshend izvajal na že omenjenem dobrodelnem koncertu v Chicagu 1999. leta.
3. isti CD, 11 (on) I'M ONE pete townshend 3.10
Na omenjenem dobrodelnem koncertu v dvorani House of Blues v Chicagu 1999. leta je Pete Townshend z zasedbo odigral tudi silovito razprostranjeno izvedbo klasike Magic Bus, ki jo pomnimo predvsem v izvedbi s koncertne plošče Live at Leeds. Zdajle ne bomo poslušali te skoraj četrturne izvedbe, pa ne le zaradi pomanjkanja časa, temveč predvsem zato, ker je plošči, ki vsebuje koncertne posnetke z omenjenega nastopa, dodan še en disk z dvema koncertnima izvedbama, ki so ju izvajali Petev Townshend, njegov klaviaturist Jon Carin in Eddie Vedder s spremljevalnim glasom. En od tistih dveh posnetkov je izvedba pesmi Magic Bus.
4. CD disk dve, 1 (on) MAGIC BUS pete townshend 6.00
Klasična plošča skupine The Who je tudi album Who's Next, ki vsebuje ostanke opuščenega projekta Life House, ki bi naj bil neke vrste nadaljevanje rock opere Thommy. Who's Next tako ni album, ki bi ga postavili ob bok tematskima ploščama Thommy in Quadrophenia, temveč ga lahko štejemo kot najbolj celovito nekonceptualno ploščo The Who. Vsebuje nekaj klasik, med njimi tudi Won't Get Fooled Again, pesem, ki jo je Pete Townshend dve desetletji kasneje, na dobrodelnem koncertu v Chicagu izvajal takole: Won't Get Fooled Again.
5. CD live, 9 (on) WON'T GET FOOLED AGAIN pete townshend 12.59
Album Who's Next skupine The Who, na katerem je tudi izvirna različica tele pesmi Won't Get Fooled Again, je izšel 1971. leta, Quadrophenia pa 1973. Peta Townshenda je očitno kar razganjalo od ustvarjalnosti. Mogoče je to bil razlog, da se je 1972. leta odločil, da bo objavil še samostojno ploščo pod lastnim imenom. Za povrh je bil naslov tiste njegove plošče spet poigravanje z imenom zasedbe The Who, Kdo. Vemo, da je kar nekaj naslovov njihovih plošč te vrste, recimo že omenjena Who's Next, pa Who By Numbers, Who Are You, Who's Missing, Who's Better Who's Best itd. Prvi samostojni plošči Peta Townshwenda pa je bilo naslov Who Came Fist. Kdo je prišel prvi ali pa Who so prišli prvi. Verjetno je razlog, da je Pete Townshend tiste pesmi objavil na plošči pod lastnim imenom, tudi v vsebini tistih pesmi. Tematsko so bile še bolj očitno osebne ali pa se niso ukvarjale z vprašanji mladinske subkulture na način, ki bi ustrezal zasedbi The Who. Lahko bi poenostavljeno rekel, da se je Pete Townshend v okviru skupine The Who ukvarjal s svetom, v okviru samostojnih plošč pa s samim sabo. Za povrh je Townshend svoj prvi samostojni album posnel skoraj v celoti sam, na njem pa je objavil tudi par pesmi iz okvira zasedbe The Who. Plošča je bila tudi poklon Townshendovemu duhovnemu učitelju Meher Babi. Poslušajmo pesem Sheraton Gibson.
6. CD best, 6 (on) SHERATON GIBSON pete townshend 2.34
Ob pesmi Sheraton Gibson, ki ne govori o kitari Gibson, kot bi lahko pomislili, temveč je to ime hotela, je Pete Townshend povedal, da jo je napisal, ko je kupil in v hotelu poslušal album Self Portrait Boba Dylana. Navdušila ga je raznolikost pristopov in navidezna lahkotnost pesmi na tisti plošči. Pa ga je zanimalo, kaj bi se zgodilo, če bi se usedel, vključil kasetofon in začel igrati. Tako je nastalo kakih osem pesmi, ena od njih in o njih je Sheraton Gibson.
1977. leta, prav v času prodora punka, v okviru katerega se je Petu Townshendu in skupini The Who najbolj razvidno klanjal Paul Weller s skupino The Jam, je Pete Townshend objavil drugi samostojni album Rough Mix. Na njem je spet sodeloval s prijateljem Ronniejem Laneom, basistom skupine Faces, ki je gostoval v eni pesmi že na albumu Who Came First. Ob tem se na plošči pojavljata še dve veliki imeni britanskega glasbenega prizorišča, Eric Clapton in Charlie Watts. Pete Townshend pa je bil takrat en redkih iz generacije iz šestdesetih, ki ga punkerji niso kar povprek obkladali z izrazom dolgočasni stari prdec. Pete Townshend je ob neki priliki izjavil, da se ukvarja z rock and rollom tudi zato, ker noče odrasti. Ali drugače, z rock and rollom ostaja vitalen in mladosten.
Z albuma Rough Mix poslušajmo pesem Street in the City.
7. isti CD, 8 (on) STREET IN THE CITY pete townshend 6.06
1980. leta je sledila naslednja samostojna plošča Peta Townshenda, Empty Glass. Par let prej je umrl Keith Moon, ki ga je v zasedbi The Who nadomestil že omenjeni bobnar Kenney Jones, ki je pomagal tudi Petu Townshendu na njegovih samostojnih ploščah. Z albuma Empty Glass, ki ga nekateri štejejo za njegovo najboljšo samostojno ploščo, smo v uvodu oddaje že poslušali pesem Rough Boys, ki jo je Townshend menda posvetil svojim otrokom in skupini Sex Pistols. Zaradi pomanjkanja časa bom preskočil pesem A Little is Enough, ki je sicer Petu Townshendu zelo pomembna. Gremo kar k naslednji plošči, All The Best Cowboys Have Chinese Eyes. Z nje poslušajmo pesem The Sea Refuses no River.
8. isti CD, 11 (on) THE SEA REFUSES NO RIVER pete townshend 5.55
V osemdesetih sta pod imenom Peta Townshenda izšli še dve zbirki posnetkov, ki so bili pravzaprav osnutki kasnejših klasik. Plošči imata naslov Scoop in Another Scoop. Vmes je 1985. leta izšla še plošča z naslovom White City – A Novel, ki je neke vrste zvočni zapis za video o mestni odtujitvi in preživetju na ulici. Pesem Give Blood, ki je na tej plošči, pa je nastala na poseben način, ki ga Pete Townshend opisuje takole: V studio je povabil Simona Phillipsa, Pina Palladina in Davea Gilmora preprosto zato, ker je, kot pravi, hotel slišati tri svoje najljubše glasbenike igrati skupaj. Ker pa ni imel pripravljene nobene pesmi, je vzel enega od osnutkov in jim rekel, naj naredijo nekaj iz tistega. Ko so igrali, je vsake toliko v mikrofon zakričal Give Blood ali Dodajte kri ali Bodite živahni.
9. isti CD, 4 (on) GIVE BLOOD pete townshend 5.38
1989. leta je sledila še plošča The Iron Man, oprta na literarno delo Teda Hughesa. Tisto ploščo bomo preskočili. Medtem se oddaja Moč pesmi, posebna oddaja o nadčasnih piscih pesmi iz Amerike in okolice vsako prvo sredo v mesecu, prva posebna oddaja v letu 2007, končuje. Naslednji teden smo spet v Ameriki, pri dobro nam znanem piscu pesmi iz Iowe, Gregu Brownu, s katerim smo se v decembru kar dosti ukvarjali. Tokrat bomo opravili še en stari dolg. Poslušali bomo njemu posvečeno zbirko izvedb njegovih pesmi, ki so jo pripravile ustvarjalke. Naslov ji je Going Driftless.
Milko Poštrak se za danes poslavljam s še zadnjo pesmijo Peta Townshenda z njegovega albuma Psychoderelict. Pete Townshend ostaja angleški fant. English Boy. Lep pozdrav!
10. isti CD, 7 (on) ENGLISH BOY pete townshend 4.48


Komentarji
komentiraj >>