Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 11. 1. ´07 ob 19.00; KILL THE VULTURES: The Careless Flame (Jib Door/Locust, 2006) (2838 bralcev)
Četrtek, 11. 1. 2007
Bozji_dar



Zloščeni hip-hop, ki je medtem okupiral glasbene postaje širom sveta, jih v neki standardni obliki ni več zanimal. Glavna ustvarjalca znotraj skupine, Crescent Moon in DJ Anatomy, sta si tudi nekoliko razširila spekter njunega zanimanja za glasbo in pričela z raziskovanjem bogate glasbene zapuščine severnoameriške celine. Folk, blues in jazz je prevzemal pobudo v glasbenem izrazu zasedbe, kar se je lepo odrazilo na njihovem istoimenskem prvencu. Pred nami pa je nocoj že njihov drugi album The Careless Flame, ki je odlična nadgradnja začetega dela.

Kill The Vultures z njim prej kot na hip-hop spomnijo na surove delta-bluesovske krike iz socialnega roba ter na vihravost njujorške punk-jazz scene. Kill The Vultures bi oder zlahka delili z naprednimi hip-hop podzemneži kakor tudi z Lounge Lizards. V obeh primerih bi jo odnesli prav dobro, brez manjvrednostnih kompleksov. Na svojem drugem albumu se podajajo v temačni eldorado v katerem mimoidoče rešetajo s strupenimi pogledi in godrnjajo o vinskih težavah. Pogosto so zagrenjeni in jezni in se imenu zasedbe primerno zdijo kot jata mrhovinarjev, ki se zbira na nebu v koncentričnih krogih in že od daleč oznanja smrt.

Besedila se ukvarjajo s težkimi temami toda le redko naletimo na album, ki na tako preprost način tako mogočno ujame trenutno razpoloženje. V njih se sprehajajo pijanci, mrtveci, angeli in hudiči. Ostrino in prodornost besed boste zares začutili šele po mnogih temeljitih poslušanjih, zato nikar prehitro ne obupajte nad »Brezbrižnim plamenom«.

The Careless Flame je vsekakor monolitski album. Trda in temačna glasba je običajno sestavljena le iz peščice semplov in Cassellovega monotonega rimanja. Tu ni nikakršne poliritmične gimnastike, nobenih dvojno nasnetih vokalov in kompliciranih aranžmajev. Fantje so si vzeli čas, da so aranžmaje oklestili do presenetljivo dobro delujoče preproščine. Osnovo za večino skladb je Cassell napisal s pomočjo kitare, kar je že kar odločilno vplivalo na končni zvok plošče, ki v moj spomin prikliče tiste odlične momente, ki sta jih sredi 90-ih skupaj ustvarjala Scott Harding in Sebastian Laws v zasedbi New Kingdom. V poplavi raznovrstne hip-hop hiperprodukcije, nekoliko drugačen hip-hop več kot godi.


Komentarji
komentiraj >>