Za Hessejev opus nedvomno velja, da je v besedno umetnost prenešena avtobiografija. Osebno izpovedna nota njegovega pisanja, ki se napaja v iskanju, stiskah, krizah, porazih in novih začetkih umetnika ter človeka vedoželjnega eksistencialnih modrosti, daje vtis neposrednosti, pristnosti in enovitosti, kot navaja avtorica dodatnega besedila Katarina Bogataj Gradišnik. Nenehno razčlenjevanje lastne duševnosti, iskanje jaza, prave poti in pristnosti samouresničevanja se Hesseju vselej znova kažejo kot kažipoti osnovanja literarnega podviga. In prav nič drugače ni pri tej povesti.

Potovanje v Jutrovo deželo je povest o potovanju, procesu zasledovanja lastnih ter občih, najvišjih, morda nikoli res dosegljivih idealov. Je povest brez določenih časovnih, prostorskih koordinat dogajanja z dvema glavnima junakoma, ki se izkažeta za enega človeka dveh obrazov, polarno nasprotnih osebnosti. Motiv razdvojenosti, Hesseju tako ljub, je v tej povesti razvit do kraja, dobesedno osvetljen v sklepnem dejanju identifikacije junaka (pripovednika zgodbe) in njegovega idealnega jaza (vseskozi čaščenega Lea). Tudi Jutrova dežela, geografsko nedoločljiva, se kaže kot imaginarni konstrukt, kot simbol lepega, dobrohotnega, živega, igrivega, kot simbol začetka.

Na potovanje se tako odpravi Zveza, ki v tem primeru ponazarja nekakšno bratovščino, red izbrancev, ki je bežeč od denarja, števil, strojev, časa, modernizacije nasploh, usmerjena na Vzhod. Zanimivo je dodati, da so Zvezi pripadala mnoga znana imena umetnikov, mislecev kot tudi izmišljeni Hessejevi junaki, ki nastopajo v njegovih preostalih delih. Kot se prostorska in časovna dimenzija v pripovedi kažeta za transparentni, se tudi mejnik med realnostjo in iluzijo zdi poljuben. Ne samo, da so prostorske in časovne omejitve prehodne, tudi razlika med Paulom Kleejem in Zlatoustom, slikarjem in Hessejevim domišljijskim likom, ni bistvena. Oba sta pač pripadnika Zveze.

Violinist H.H., ki bralcu zgodbo pripoveduje, se potovanju pridruži kot novinec Zveze; kot zvesti, vdani pripadnik skrivnostnemu, bralcu nikoli razkritemu smotru Zveze in pripadajočim osnovnim zahtevam in navadam Zveze. Vendar - kot je Zveza predstavljala nekakšen simbol nadvlade pravičnega, domišljijskega, kontemplativnega - je tudi potovanje v Jutrovo deželo ponazarjalo zgolj segment nikoli prekinjenega krogotoka gibanja k visoko letečim ciljem.

Pripoved tako beremo kot zapis osebnih doživetij violinista H.H. Zgodba, ki jo pripoveduje, se odvija prav okrog naloge, kako v besedah zapisati enkratno potovanje v Jutrovo deželo, kako obeležiti ustanovitveno pismo, zgodovino in pravila Zveze. H.H. je bil na potovanju prisoten, dokler se je štel za pripadnika Zveze oz. dokler je verjel v njen obstoj. Izkaže se, da je v ključnem trenutku preizkušnje dezertiral, v šibkosti začel dvomiti in potovanje pojmovati kot ponesrečeno.

Soočenje z Leom je tako soočenje z idealnim jazom, z vrhovnim predstojnikom Zveze, z absolutom dobrega, igrivega, muzikaličnega. In povest se zaključi z napovedjo prehajanja slabotne, prazne, šibke, minevajoče podobe junaka H.H. v barvno, oblikovno polno podobo Lea. Leo, Zvezi vrhovni, tako nosi še en simbolni pomen. Je prispodoba domišljijsko ustvarjenega, ki lastnega ustvarjalca preživi, kakor tudi tisti idealni presežek, bolj živ in resničen, bližje idealom kot ustvarjalec sam.

Potovanje v Jutrovo deželo, povest, ki se ne odmakne od Hessejevega sloga pisanja kot tudi ne od načina predelovanja misli, razmišljanj, stisk in dilem, je povest eksistencialne samoobtožbe in povest vztrajnega pomikanja naprej. Tako mimogrede so navrženi, spretno v pripoved vtkani sadeži modrovanja, ki jih je Hesse zasledoval v letih, ko je zapustil domovino, se osamil, pisal in vrtnaril. Natisi Hessejevih mojstrovin so tako vedno več kot dobrodošli. Čeprav se loteva tem, ki bi zlahka pridobile na osladni, pridigajoči, new-agerski konotaciji, se temu več kot mojstrsko izogne. Hesseja nikakor ne moremo stlačiti k puhoglavemu lebdenju, ponesrečenemu iskanju kvazi-poduhovljenega smisla, ki se je začelo uspešno pasti po Zahodu. Hesse je pisal, da bi preživel, da bi pregnetel vse kar mu je v glavi preskakovalo in na papir izpljunil zgodbe ter zaključke. Obenem pa je trdil: ''Besede ne denejo dobro skrivnemu pomenu, zmeraj znova je vse nekoliko drugače, nekoliko popačeno, nekoliko norčavo...''

Hesseja znova brala Ariana.