Ponedeljek, 8. 1. 2007
Boris V.
Kaj vse nam lahko pove uvedba nove valute v Sloveniji? Za začetek poudarimo, da to nikakor ni skupna evropska valuta, evro je namreč le skupna valuta dela Evropske unije oziroma Evropske monetarne unije. In kaj pomeni prehod iz tolarja na evro? Ekonomisti bi in so govorili predvsem o ugodnih makroekonomskih kazalcih, ki so omogočali tak prehod in naštevali vse prednosti, ki naj bi jih evro kot kakšen Dedek Mraz prinesel pridni Sloveniji. Izjemno redka so bila opozorila na negativne posledice in že samo zaradi tako omejene oziroma skoraj neobstoječe javne debate bi bili morali vsi skupaj za trenutek ustaviti konje in resno premisliti, čemu hiteti pri tako resni odločitvi. Vendar to na žalost pomeni pričakovati preveč od tukajšnje populacije in oblast je le pridno izkoristila skoraj popolno pomanjkanje treznih glav in nam evro, kljub močni izrečeni podpori Evropski uniji na referendumu leta 2003, dejansko vsilila in ponovila hitenje, ki ga je uprizorila že pri potrditvi Evropske ustave.
Sprejem evra ni nič drugega kot še en kazalec slovenske prostovoljne podrejenosti Severu in Zahodu, kolikor smešno oziroma naivno se to že sliši. Tako predstavlja sprejem nove valute nadaljevanje dobre stare domače tradicije uboganja, ki se vleče že ničkoliko stoletij. Evroromantiki s solzico v očeh in drhtečim srcem veselo in ponosno vzklikajo:"Končno smo zares Evropejci!" In res je bil glavni neekonomski argument v prid novi valuti prav gradnja skupne evropske identitete. Pustimo ob strani dejstvo, da smo pristali na to, da se odslej tudi naša valuta piše v tujem jeziku in naivna pričakovanja, da smo s sprejemom evra resnično in dokončno postali bratje Nemcem, Špancem, celo Italijanom in tako naprej. Raje poglejmo, kaj je narobe s stališčem, da se evropska identiteta gradi z evrom.
Na mestu je dvom, da se bo prebivalec juga Italije počutil kaj bližje nam zgolj zaradi dejstva, da kupuje kruh z istim plačilnim sredstvom kot mi. Nasplošno je želja po gradnji neke evropske identitete s skupnim denarjem tako bizarno naivna kot z dvignjenimi rokami v nebo moledovati: "Zakaj za božjo voljo se ne moremo strinjati, saj smo vendar vsi ljudje!" Tukaj je treba dodati, da vsekakor moramo dopuščati možnost povezovalnega efekta, ki ga lahko povzroči skupen denar, vendar realnost evropskih notranjih odnosov takšnega razmišljanja ravno ne spodbuja. Treba se je tudi vprašati, ali sploh želimo zgraditi neko skupno evropsko identiteto in kaj ta sploh pomeni? Kljub tej nejasnosti pa je jasno sledeče. Gradnja identitete s plačilnim sredstvom je tako izrazito podrejena kapitalistični logiki, da bi se morali vsi skupaj temu kvečjemu čim bolj upirati, ne pa brezglavo drveti v to brezno.
In ko smo že omenili to strašno besedo kapitalizem, se vprašajmo, komu bo uvedba evra najbolj koristila oziroma komu že koristi? Na tej točki je neizogibno omeniti porast cen, ki so se, oh kako prikladno, zgodile ravno ob prehodu na novo valuto. Neverjetno je, kako nam vse izkušnje bližnjih in daljnih narodov, poznavanje dosedanjega delovanja tržnega sistema in zdrav razum niso pomagali izogniti se predvidenemu dvigu cen. Trgovci so karseda hitro in nesramno izkoristili prehod, kljub silnim obljubam, češ, oni pa tega že ne bodo storili. Kar se je zgodilo in se še dogaja, je bilo pričakovano in predstavlja pljunek v obraz pravzaprav vsem, razen tistim, ki se ne počutijo užaljene, ko se od njih danes zahteva neprimerno več kot včeraj.
Ampak pozabimo na čustva potrošnikov in se raje vrnimo na analizo novega stanja. Se počutimo kaj bolj Evropejci zdaj, ko plačujemo z istimi bankovci kot Avstrijci in Francozi? Če se, samo dokazujemo hinavščino, ki je postala v teh krajih že narodni običaj. Slovenija je več kot sedemdeset let delila skupno valuto z ostalimi deli Jugoslavije, pa to Sloveniji ni preprečilo pljuvanja po bivši skupni federaciji in mišljenja, da je bila v Jugoslavijo prisiljena vstopiti ter da je prava svoboda za Slovenijo nastopila šele z njenim izstopom. Če vzamemo tako razmišljanje za razumno, je težko razumeti, zakaj je taista "svobodna" Slovenija tako hitela v objem neke nove nadnacionalne forme, v okviru katere je izgubila, sedaj celo z menjavo valute, veliko več avtonomije kot za časa Jugoslavije.
Daleč od tega, da bi bili jugonostalgiki ali da bi poveličevali stare čase, vseeno pa je treba novo stanje postaviti v nek širši zgodovinski kontekst. In ta nam neizogibno postavlja kot dejstvo to, da Slovenija s prevzemom evra ni presenetila nikogar, še najmanj pa same sebe. Tako obnašanje, torej silovito obračanje stran od juga in prevzemanje vsega, kar se spomnijo na opevanem Zahodu, je tipično ne samo za Slovenijo ampak na splošno za vsakogar, ki se obupano trudi oponašati tistega sošolca, ki je imel v osnovni šoli Jolly barvice, namesto da bi se osredotočil raje na razvijanje tehnik risanja. Za konec, evro bo morda v Sloveniji tudi dober za nekaj, vendar bi bilo fer vnaprej izvedeti za kaj, ne pa vaškim stražarjem govoriti, da bodo z evrom v denarnicah končno postali evropski dvorjani.
Komentarji
komentiraj >>