OSEBNA REVOLUCIONARNA TEORIJA

Današnje Nove pisarije te vabijo k ustvarjanju osebne revolucionarne teorije. Poslušal boš prevod knjižice, ki jo je neznani avtor napisal kot letak v šestdesetih letih. Pred tabo se bo zakotalil situacionistični tekst, ki problematizira vsakdanje življenje, procese proizvodnje, ideologije, politične dogme in ponuja odgovore na nekatera ključna vprašanja v današnji slovenski družbi, ki se duši pod sponami konzervativnosti, prikritega rasizma, poneumljajočega kapitalizma in vsesplošne odtujenosti.

PRVIČ

Ena velikih skrivnosti našega ubogega, pa vendar potencialno prečudovitega časa je, da je razmišljanje lahko užitek. To je priročnik, ki ti bo pomagal, da boš razvil osebno teorijo. Ustvarjanje osebne teorije je revolucionarni užitek, je užitek ustvarjanja osebne teorije revolucije.

Gradnja osebne teorije je destruktiven in konstruktiven užitek tudi zato, ker gradiš teorijo prakse za destruktivno oziroma konstruktivno transformacijo družbe. Osebna teorija je teorija avanture. Je enako erotična in duhovita kakor avtentična revolucija. Odtujenost, ki jo občutiš kot rezultat tujega razmišljanja v tvojem imenu in to s strani raznih ideologij današnjega dne, lahko vodi k iskanju ugodne negacije te odtujenosti – k razmišljanju s svojo glavo. Do užitka ustvarjanja lastnega stališča.

Osebna teorija je okostje kritične misli, ki jo ustvarjaš za lastno uporabo. Ko jo ustvarjaš jo hkrati uporabljaš, prav s tem, ko analiziraš, zakaj je življenje takšno kakršno je, zakaj je svet takšen kakršen je. Z graditvijo osebne teorije razvijaš praktično teorijo – teorijo, s katero boš v življenju dosegel tisto, kar boš hotel. Teorija naj bo praktična ali pa naj je ne bo. To bo akvarij idej, ena od interpretacij sveta, osebna interpretacija. Področje idealov je le večna čakalnica neuresničenih želja.

Tisti, ki, običajno nezavedno, verjamejo v neuresničljivost realizacij življenjskih želja, se odrekajo borbi za lastno življenje in navadno končajo v boju za idejo, namesto v boju za življenje. To je le iluzija aktivnosti. Tisti, ki vedo, da je takšen način razmišljanja sprejemanje odtujenosti vedo tudi, da so vse ideje stvar ideologije.

DRUGIČ

Če je sistem idej abstrakten in ti dodeljuje vloge in dolžnosti – tedaj se ta sistem imenuje ideologija. Ideologija je sistem lažne zavesti, v katerem v odnosu do zavesti ne funkcioniraš več kot subjekt. Razne ideologije so strukturirane okrog različnih abstrakcij, a vse služijo interesom dominantnega ali potencialno dominantnega razreda s tem, ko dajejo tvoji žrtvi, trpljenju in potlačenosti občutek namenskosti.

Najstarejši primer je ideologija religije. Religija ponuja fantastično sliko boga kot superiornega bitja v vesolju, ki se do vseh ljudi obnaša kot do svojih podanikov, V znanstvenih in demokratskih ideologijah buržoaznega podjetništva je kapital tisti produktivni subjekt, ki upravlja s človeško zavestjo. On je »nevidna roka«, ki vodi človeški razvoj. Buržoazija je morala napasti in oslabiti moč, ki jo je včasih imela religiozna ideologija. Z znanstvenim raziskovanjem je razkrila mistifikacijo religioznega sveta, s širjenjem področja roba in znanstvenih metod pa je pridobila dobiček. Tudi razne veje leninizma so »revolucionarne« ideologije, za njih je partija edini pravi subjekt, ki diktira tek dogajanja tako, da svoje objekte – proletariat, vodi proti cilju menjave buržoaznega z leninističnim aparatom.

Vsak dan lahko ugledamo tudi druge oblike dominantnih ideologij. Razvoj novih religio-misticizmov služi za ohranjanje strukture obstoječih socialnih odnosov. Religio-misticizmi ponujajo formulo, ki lahko prikrije praznino vsakdanjega življenja. Misticizmi, podobno kakor droge, delajo življenje, ki je kljub njegovi izpraznjenosti, še vedno znosno. Voluntarizem in determinizem onemogočata, da bi videli svoje pravo mesto v funkcioniranju sveta.

Ko ideologije sprejemamo, sprejemamo tudi inverzijo subjekta in objekta. Stvari dobivajo moč in voljo oseb, osebe pa postajajo stvari. Ideologija je obrnjena osebna teorija. Med ozko realnostjo vsakdana in celovite slike sveta, ki je izven našega dosega, nam ideologija ponuja zgolj voajerski vpogled v celotno sliko. V tej razdelitvi žrtvovanje sprejemamo kot svoj namen. Vsaka ideologija služi zaščiti dominantnega družbenega reda. Oblast mora zanikati našo lastno subjektivnost prav zato, da bi preživela. Takšno zanikanje zahteva žrtve za t.i. obče dobro, nacionalne interese, revolucijo, itd.

TRETJIČ

Ideološke zaslepitve se lahko rešiš tako, da se ves čas preizprašuješ: »Kako se počutim? Ali uživam? Kakšno je moje življenje? Ali delam tisto kar bi rad? Zakaj ne? Kaj mi preprečuje pri tem, da bi imel kar si želim?« Ko postavljaš ta vprašanja preizprašuješ zavest o vsakdanu kar pomeni, da se zavedaš vsakodnevne rutine. Rutina vsakdana obstaja in je javna skrivnost, ki postaja vse manj skrivna. Siromaštvo vsakdanjega obstoja je vse bolj vidno.

ČETRTIČ

Ustvarjanje osebne teorije temelji na razmišljanju s svojo glavo in na razumevanju svojih želja in njihovih vrednosti. To ustvarjanje je gradnja radikalne subjektivnosti.

Avtentična »rast zavesti« je lahko samo rast moči človeškega razsojanja do ravni pozitivne samozavesti. To raven dosežeš z razvijanjem osnovne subjektivnosti osvobojene ideologij in vsiljene morale v vseh oblikah. Bistvo tistega kar mnogi levičarji, antirasisti in podobni imenujejo rast zavesti, je izpiranje možgan z njihovimi ideologijami.

Pot od ideologije do radikalne subjektivnosti vodi prek točke nič, prek glavnega mesto nihilizma. To je z vetrom zamedena mirujoča točka v socialnem času in prostoru…socialni nimb, v katerem človek prepozna sedanjost rešeno pravega življenja in negacijo življenja v vsakdanu človeškega obstoja. Nihilisti poznajo razliko med življenjem in preživetjem. Oni korakajo skozi obrat perspektive v odnosu do življenja in sveta. Za njih, razen njihovih želja, njihove volje za obstankom, ni resnično nič. V svojem sovraštvu do bednih socialnih odnosov v moderni, globalno sprejeti kapitalistični družbi, odbijajo vse ideologije. Iz te obrnjene perspektive vidijo nihilisti stvari z novo ostrino, ostrino, ki je potrebna za uvid inverzije subjekta in objekta, abstraktnega in konkretnega. Govorimo o teatralni krajini fetišiziranih udobnosti, mentalnih projekcij in ideologij: umetnost, Bog, etika, urbanizem, radio in TV, igralci, ki govorijo, da te ljubijo in detergenti, ki čuvajo roke.

Vsak dan nam ponujajo pomirjevalna sredstva kakor: »Vedno lahko dobiš kar si želiš!«, »Življenje ima svoje vzpone in padce,« in ostale svetovne dogme po katerih »velika riba poje malo,«… Zdrav razum, ki nam ga ponujajo, je samo neumnost splošne odtujenosti. Vsak dan ljudem odvzemajo resnično življenje in jim prodajajo njegovo nadomestilo.

Nihilisti neprestano čutijo potrebo za uničenjem sistema, ki uničuje njih. Ne morejo nadaljevati s svojim življenjem, njihov um gori. Zelo hitro dojamejo, da morajo osmisliti konkretne strategije, ki bodo imele praktičen učinek na svet. Kadar ne prepoznajo zgodovinske možnosti transformacije sveta, se njihov subjektivni bes konkretizira v vlogah huliganov, neo-dadaistov, mentalnih bolnikov in lahko vodi k samomoru ali drugačnim načinom smrti. Nihilisti iščejo kompenzacijo za življenje, ki ga niso preživeli. Njihova napaka je, da ne sprejmejo dejstva, da obstajajo tudi drugi ljudje, ki so nihilisti prav tako kot oni. Predvidevajo, da je običajna komunikacija in sodelovanje v projektih realizacije samega sebe nemogoča.

PETIČ

Biti »politično« orientiran v življenju, pomeni spreminjati življenje, sprememba sebe pa zahteva spremembo družbe, zato pa je nujen kolektivni napor. Projekt kolektivne realizacije samega sebe lahko razumeš kot politiko, kar spet – in to je treba poudariti - ni lepo ime, saj je politika danes mistificirana, oddvojena kategorija človeške aktivnosti. Med vsem ostalim kar ti je naloženo, med socialnimi razdelitvami človeških aktivnosti je »politika« postala le še ena interesna sfera, ki ima svoje specialiste, pa naj se imenujejo politiki ali politikanti.

Možno je, da te ne zanima nogomet, zbiranje znamk, disko glasba ali moda. Tisto pa, kar ljudje danes razumemo kot »politiko« je socialni ponaredek projekta kolektivne realizacije človeka – takšen ponaredek, ki odgovarja tistim na oblasti. Kolektivna realizacija človeka je revolucionarni projekt. Je kolektivni napad na naravo družbenih odnosov in njihova transformacija v skladu z osveščenimi željami.

Spreminjanje lastnega življenja je dobra terapija. S tem, ko spreminjaš naravo družbenih odnosov, zdraviš sebe. Če želiš doseči učinke, mora biti terapija družbena. Ta družbena terapija – zdravljenje družbe – in individualna terapija – zdravljenje individua – sta medsebojno neposredno povezani. Ena pa pogojuje drugo. Na primer: v tej neobičajni družbi se od tebe pričakuje, da potlačiš občutke in odigraš svojo vlogo v družbi. Individualci nase potegnejo oklep, jekleno obleko za igranje vlog. Ko enkrat slečeš oklep lahko pričneš tudi z dekonstrukcijo vlog.

ŠESTIČ

Svoje življenje moraš postaviti v center lastnega razmišljanja. Razmisliti moraš kakšno je tvoje življenje zdaj in kakšnega si želiš. Ta pozitivni egocentrizem boš dosegel s pomočjo neprenehnih napadov na vsa lažna in nepomembna vprašanja, lažne spore, lažne težave in lažne identitete. Ljudje se vsak dan oddaljujejo od analiziranja celotne slike vsakdana, saj se jim zastavlja vprašanja o nepomembnih detajlih. Vse te spektakularne malenkosti, lažne kontroverznosti in lažni škandali so orodje za odmikanje pozornosti. Si za ali proti sindikatom, projektilom, osebnim izkaznicam… Kakšno je tvoje mišljenje o lahkih drogah, joggingu, NLP-jih, davkih? Vse to so lažna vprašanja. Edino pomembno vprašanje je: KAKO ŽIVIM?

Star židovski pregovor pravi: »Če imaš le dve alternativi, izberi tretjo.« Tretja možnost ponuja novo perspektivo pri pogledu na problem – perspektivo radikalnega subjektivizma. Imeti zavest tretje možnosti pomeni, da se odrečeš izbiri med dvema navidezno nasprotujočima si, v resnici pa istima polarnostma, ki se skušata predstaviti kot rešitev situacije. V svoji najenostavnejši obliki to zavest pokaže delavec, ki mu sodijo za rop in na vprašanje »Se počutite krivega?« odgovori z: »Jaz sem nezaposlen.«

Bolj teoretična, a prav tako klasična ilustracija je odbijanje priznavanja razlike med vladajočim kapitalističnim slojem na »zahodu« in vladajočim razredom v »socialističnih« državah. Vse kar moraš storiti je, da primerjaš osnovne proizvodne odnose v ZDA in na Kitajskem, da bi razumel, da so ti v osnovi enaki. Povsod večina dela za plačo zaradi katere se odreka nadzoru nad sredstvi za proizvodnjo in proizvodi dela – ki so jim nato prodani kot potrošni proizvodi. V primeru »zahoda« je višek vrednosti last kapitalistov, ki vzdržujejo privid konkurence. V socialističnih državah je višek vrednosti v lasti države, ki ne dovoljuje konkurence v svoji državi, a priznava mednarodno konkurenco. Res velika razlika.

Primer lažnega problema je neumno pogovorno vprašanje: »Kakšna je tvoja življenjska filozofija?« To vprašanje vsebuje abstrakten koncept »življenja«, ki, kljub temu, da se ta beseda neprestano pojavlja v pogovoru, nima ničesar skupnega z vsakdanjim življenjem, saj ignorira dejstvo, da je »življenje« tisto, kar počneš prav zdaj. V odsotnosti resnične in iskrene skupnosti se ljudje opredeljujejo za razne vrste lažnih družbenih identitet, ki odgovarjajo njihovim individualnim vlogam v življenju. V tem življenju ljudje konzumirajo slike iz življenja namesto da bi ga živeli. Te identitete so lahko etnične – Italijan, rasne – črnec, organizacijske – sindikalist, seksualne – homoseksualec, kulturne – navijač, itd. Pomembno je, da vse temeljijo na obči želji po afirmaciji in pripadanju.

Očitno je, da je »črnec« mnogo bolj realna identiteta od identitete »navijača«, toda če o njiju bolje razmisliš, obe služita maskiranju naše resnične pozicije v družbi. Še vedno ostaja edino pomembno vprašanje: »Kako živim?« To konkretno pomeni, da razumeš naravo odnosov posameznik – družba. Da bi dosegel to, mora človek odvreči vse lažne identitete in začeti s sabo kot centrom. Od tu naprej lahko proučuješ materialno bazo življenja, osvobojeno vseh mistifikacij.

Na primer… Predstavljaj si, da si na delovnem mestu in si zaželiš skodelico kave iz avtomata. Skodelica kave vključuje: delavce na plantažah kave in sladkorja, delavce v tovarnah in mlinih, … vključuje delavce, ki so izdelali vse te različne stroje, tiste, ki so izkopali železovo rudo in boksit, lili železo, načrpali nafto, delavce, ki so poskrbeli za transport, uslužbence… Krog je neskončen. Prek ene same skodelice kave stopaš v neposredno povezavo z nekaj milijoni ljudi, pravzaprav z večino človeške populacije. Oni proizvajajo tvoje življenje ti pa pomagaš pri proizvodnji njihovih življenj. V tem svetu vse skupinske identitete postanejo nepomembne.

Predstavljaj si potencialno obogatitev življenja oseb, ki so v tem trenutku zaprte v frustrirajočem manjku kreativnosti, ki jih zadržujejo izčrpujoče metode proizvodnje, ki jih davi odtujenost, ki so zamotane v noro dirko akumulacije kapitala. Resnično družbeno identiteto imajo tisti ljudje širom sveta, ki se borijo za vrnitev lastnih življenj. Vsak dan se od tebe zahteva, da izbereš eno izmed strani v lažni bitki. Vlade, humanitarne organizacije, propagandisti vseh vrst radi ponujajo svobodo odločitve. Ena izmed agencij za razvoj nuklearne energije je svoj program predstavila s sloganom: »Nuklearna doba ali kamena doba!«. Vsi bi te radi prepričali, da so predstavljene možnosti edine mogoče. Dajejo ti iluzijo možnosti odločitve, a dokler so oni tisti, ki nadzirajo izbor ponujenih možnosti, hkrati nadzirajo tudi rezultate odločitev.

Novi moralisti ljudem na »bogatem Zahodu« radi govore kako so oni tisti, ki so odgovorni za žrtve, saj so oni tisti, ki »izkoriščajo lačne otroke tretjega sveta«. Ponujajo ti izbiro med ozkim individualizmom ali altruizmom. Da. S tem, ko živiš na bogatem zahodu, resda izkoriščaš »tretji svet«, vendar pa tega ne počneš osebno in nikakor ne namerno. Lahko spremeniš svoje življenje, bojkotiraš, se žrtvuješ, a učinki so marginalni. V trenutku, ko ugotoviš, da si v globalnem sistemu tudi ti kot individuum ujet v svojo globalno vlogo »izkoriščevalca«, prav tako kakor so drugi ujeti v svoje globalne vloge »izkoriščanih«, se zaveš lažnega boja, ki ti ga ponujajo.

Vsak ima v družbi določeno vlogo a zelo malo ali nikakršne moči, da bi s tem v zvezi kaj storil. Zavrni lažni izbor »žrtvovanja« ali »sebičnosti« in se odloči za destrukcijo globalnega socialnega sistema, ki ti s svojim obstojem vsiljuje odločitev. Tisti, ki imajo interes pri vzdrževanju trenutne situacije, te neprestano vlečejo nazaj s pomočjo svojih lažnih odločitev. Lažne odločitve so vse odločitve, ki njihove moči ne postavljajo pod vprašaj. Z miti kakršen je »Če bi razdelili vse, tedaj ne bi bilo vsega dovolj za vse…« skušajo zanikati obstoj kakršnekoli druge možnosti in pred tabo skrivajo dejstvo, da materialne osnove za socialno revolucijo že obstajajo.

SEDMIČ

Vsako potovanje k osebni demistifikaciji se mora izogniti dvema pastema – absolutizmu in cinizmu. Gre za dve identični pasti, zakamuflirani s principom subjektivizma. Absolutizem je popolno sprejemanje ali odbijanje vseh komponent posameznih ideologij. Absolutist ne vidi nobene druge izbire kakor popolno sprejemanje ali pa popolno odbijanje… Bega med policami ideološke samopostrežbe in išče tisto ideologijo, ki mu idealno odgovarja. Ko jo najde, jo kupi in sprejme z vsem srcem. A prav tako kot v pravi samopostrežbi, tudi v samopostrežbi ideologij nobena izmed njih kupcu ne odgovarja popolnoma. Veliko bolj produktivno je, če se sprehajamo med policami, odpiramo pakete in vzamemo le tisto, kar nam odgovarja, ostalo pa odvržemo.

Cinizem je reakcija na svet v katerem dominirajo ideologije in morala. V soočenju z med seboj sprtimi ideologijami, cinik pošlje k vragu vse. Tudi on je potrošnik, prav kakor absolutist, a cinik je izgubil upanje, da bo kadarkoli našel ideologijo, ki mu odgovarja.

OSMIČ

Proces dialektičnega razmišljanja je konstruktivno razmišljanje. To je proces kontinuiranega sintetiziranja ogrodja lastne osebne teorije z novimi opažanji in prilagajanji – to je razreševanje nasprotij med prejšnjim ogrodjem teorije in novimi teoretskimi elementi. Rezultat je sinteza prejšnje in nove teorije, nova slika sveta, ki nadomesti staro. Ta sintetična/dialektična metoda samo-ustvarjanja teorije, je nasprotna vsem metodam, saj sestavlja dele raznolikih paketov misli, brez da bi kadarkoli sopostavila nasprotne si kontraindikacije. Moderni primeri vključujejo svobodnjaški kapitalizem, krščanski marksizem in splošno liberalizem.

Če veš kako bi rad živel, si lahko kritično prisvojiš karkoli in to vgradiš v konstrukcijo svoje osebne teorije. Razne ideologije, kulturne kritike, tehnokratske ekspertize, sociološke študije, skrivnosti, prav vse lahko izkoristiš kot koristen material.

DEVETIČ

Narava moderne družbe, njena globalna in kapitalistična enotnost nam kaže, kako nujno je ustvariti svojo osebno teorijo – vsevsebujočo kritiko. Pod tem razumemo kritiko vseh področij na katerih obstajajo razne oblike socio-ekonomskih dominacij (oboje – kapitalizem zahoda in državni kapitalizem socializma). Z drugimi besedami, gre za kritiko vsakdana, vsepovsod in iz perspektive osebnih želja.

Proti temu projektu so vsi politiki in birokrati, preroki in guruji, urbanisti in policaji, reformatorji in aktivisti, centralni komiteji in cenzorji, vodje korporacij in vodje sindikatov, moški in ženski šovinisti, psiho-sociologi in kapitalisti. Vsi delajo na tem, da bi podredili individualne želje t.i. »splošnemu dobremu«, ki pa v resnici služi njim. Oni so sila starega sveta. Vsi ti šefi, pridigarji in sluzavci, lahko mnogo izgubijo, če ljudje razširijo igro življenja od prisvajanja svojih vlog k prisvajanju svojih življenj. Revolucionarna teorija in revolucionarna ideologija sta sovražnici in obe to prav dobro vesta.

DESETIČ

Do zdaj bi moralo biti že jasno, da demistifikacija in ustvarjanje osebne teorije ne izbrišeta naše odtujenosti: »svet« se nadaljuje z vsakodnevno reprodukcijo. Kljub temu, da se ukvarjamo z revolucionarno teorijo, to nikakor ne pomeni, da ta lahko obstoji ločeno od revolucionarne prakse. Da bi postala posledična in učinkovito rekonstruirala svet, mora praksa poiskati svojo teorijo, teorija pa mora biti realizirana v praksi.

Revolucionarni projekt boja proti odtujenosti in za spremembo v socialnih odnosih zahteva, da mora biti teorija praktična, biti mora razlaga tega kar živimo. Če se to ne zgodi, teorija postane impotentna interpretacija sveta in končno, ideologija preživetja, mentalna megla, satirično telo konkretne misli, intelektualni oklep, ki je pregrada med vsakdanom in osebo. Če revolucionarna praksa ni praksa revolucionarne teorije, se degenerira v altruistični militarizem, revolucionarne pa postanejo socialne dolžnosti.

Tvoj namen ni, da težiš k koherentni teoriji kot proti nekemu cilju. Zate je praktična uporaba pomena koherentnosti ta, da obstoj koherentne osebne teorije lajša razmislek. Na primer: lažje je predvideti bodoči razvoj socialnega nadzora, če koherentno razumemo ideologijo in tehnologijo moderne socialne kontrole, kakršna je v uporabi do današnjega dne. Obstoj koherentne teorije poenostavi razumevanje teoretične prakse za uresničevanje osebnih želja do življenja.

ENAJSTIČ

V procesu konstruiranja osebne teorije so ideologije, ki jih je treba močno poudariti. To so tiste, ki so najbolj podobne revolucionarni teoriji. Takšni končni mistifikaciji sta situacionizem in demokracija svéta.

Situacionistična internacionala, ki je trajala med leti 1958 in 1971 je bila mednarodna revolucionarna organizacija, ki je neizmerno pripomogla k razvoju revolucionarne teorije. Situacionistična teorija je okostje kritične teorije in mnogo več. Vse ostalo je napačna ideološka interpretacija, ki jo poznamo pod imenom situacionizem.

Za tiste, ki so jo odkrili šele pred kratkim, se zdi situacionistična teorija odgovor na vsa vprašanja, na skrivnost izgubljenega življenja. A prav tedaj postaneta nova ostrina in želja po življenju nujni. Situacionizem je lahko popolna ideologija preživetja, obrambni mehanizem proti okrutnemu vsakdanu, žal pa nič več od tega.

Demokracija svéta ali nadzor delavstva - svétništvo - nudi samoupravljanje kot zameno za kapitalistični sistem proizvodnje. Resnično samoupravljanje je neposredno upravljanje, ki ni nadzorovano s strani nikakršnega ločenega vodstva in ga izvajajo delavci ali njihove skupine. Gibanje za samoupravljanje se neprenehoma pojavlja povsod po svetu v različnih socialnih situacijah. Rusija 1905., Španija 1936./7., Madžarska 1956., Čile 1972., Portugalska 1975., Mehika 1993., Kurdistan 1992.

Najpogostejša oblika organizacije pri ustvarjanju samoupravljanja so bili delavski sveti. Suvereni sveti delavcev ali četrti, so izbirali delegate, ki niso bili predstavniki, ampak zgolj izvajalci sprejetih odločitev. To je zgodovinska praksa in teorija samoupravljanja spremenjena v ideologijo. Kjerkoli so udeleženci teh vstaj živeli kritiko, se je izkazalo, da ta kritika ni popolna. Niso iskali samoupravljanja kot neprenehne in kvalitativne transformacije sveta, temveč samoupravljanje s svetom kakršen je. Ekonomija je ostajala ločeno področje, odsekano od ostanka vsakdana, ki mu je vladala.

Na drugi strani gibanje za generalizirano samoupravljanje teži k transformaciji vseh sektorjev družbenega življenja in vseh družbenih odnosov. Demokracija svéta trdi, da je samoupravna ekonomija edino pomembno vprašanje in tako zgreši bit. Zgreši tako subjektivnost kakor tudi željo, da se spremeni celotno življenje. Problem delavskega nadzora je, da on nadzoruje delo. Svet se lahko postavi na lastne noge zgolj z zavestno kolektivno aktivnostjo tistih, ki ustvarjajo teorijo, ki razlaga, zakaj svet stoji na trhlih nogah. Spontano uporništvo in uporniška subjektivnost nista dovolj.

Avtentična, resnična revolucija se lahko pojavi le v praktičnem gibanju, v katerem so vse mistifikacije preteklosti zavestno ukinjene.