Ponedeljek, 22. 1. 2007
bruc
* Britanska popularno glasbena industrija neumorno kuje bleščeče zvezde kot po tekočem traku. Uspeh je zagotovljen tako velikim imenom, ki služijo pogoltnim korporacijam kot tudi manjšim potencialnim kandidatom pregrešnega sistema zvočnega kapitala. Meje med velikimi in malimi so dandanes tako in tako dokaj zabrisane, ohranjajo se le še na ravni ideološkega procesa vrednotenja. Long Blondes sredi tega polja funkcionirajo izredno priročno, a hkrati dovolj neodvisno. Spretno koketiranje s filmskimi in avantgardnimi ikonami polpretekle zgodovine, lepljenje preizkušenih žanrskih odkruškov popularnih godb in atraktivna celostna podoba, vse to so preizkušeni modeli za dokazovanje njihovega kreativnega naboja. Slednjega peterici iz Sheffielda ne primanjkuje in to dokazuje njihov težko pričakovani prvenec, ki je lanskega novembra izšel pri zveneči založbi »Rough Trade«.
Iz jeklarskega Sheffielda na severu Anglije prihaja kar nekaj pomenljivih popularno glasbenih zasedb. Cabaret Voltaire so v dvajsetih letih nanizali kup zanimivih slogovnih preobrazb, Human League so bili v osemdesetih prav gotovo pop zmagovalci številka ena, v devetdesetih so Pulp orali ledine brit popa, trenutno so iz tega območja najbolj vroči Arctic Monkeys. Brez predsodkov napovedujemo bleščečo kariero tudi peterici Long Blondes. Zanimivo je, da lahko pri slednjih odkrivamo sledi vseh naštetih bendov. Prepričljivo so združili najrazličnejše popularno glasbene žanre v kohezivno, močno avtorsko pop celoto, ki je sicer tipično britanska, čeprav lahko v posameznih skladbah začutimo elemente, ki so jih v preteklosti kredibilno uveljavljali New-yorčani Blondie.
Osrednja ikona benda Long Blondes je pevka Kate Jackson, ki takoj zapelje s svojim prodornim vokalom. V določenih momentih bi jo lahko primerjali s seksapilno Debbie Harry, čeprav je Kate bližje usodni privlačnosti kot neposrednemu seksapilu. Njen vokalni razpon je zelo širok, kar ji omogoča doživeto interpretiranje odličnih tekstov. Z lahkoto se sprehaja med fatalnimi vokalnimi vlogami, ki kličejo v spomin slavne ikone filmske in zabavne industrije. Uvodna skladba Lust In The Movies je namreč posvečena veliki avantgardni zvezdi Edie Sedgwick, ki je svoje trenutke slave požela v šestdesetih, s sodelovanji v filmih Andyja Warhola. V skladu s kontekstom je vokal Kate Jackson v omenjeni skladbi precej avantgardno temačen. Na mestih, ko vsebina postane bolj lirična, Jacksonova v trenutku preide na kristalno čiste in visoke vokalne linije. Long Blondes se torej predstavljajo s fatalno žensko v ospredju, ki navdušuje s svojim glasom in stasom. Z velikim žarom izpolnjuje mesto osrednje osebnosti benda in domiselno nadgrajuje vsebinsko plat zasedbe. Osrednji avtor benda, kitarist Dorian Cox skrbi za nastajanje glasbenih vsebin in odličnih tekstov. Seciranje zapletenih odnosov med žensko in moškim se odraža v skladbah kot sta Once And Never Again ali Heaven Help The New Girl. Glede na to, da moški piše tekste, ki jih potem interpretira ženska, se pojavi v celotnem kontekstu izredno zanimiva situacija. Ob zapletenih odnosih med obema spoloma, ki jih s svojo poetiko problematizira Cox, se večkrat izpostavi tudi vprašanje spolne identitete. Heteroseksualne in homoseksualne vloge se v posameznih skladbah nekako pomešajo in ponujajo večpomenske rešitve. Če si natančneje ogledamo promocijske fotografije Long Blondes, lahko prav tako opazimo igro teh zanimivih vlog. Poleg Coxa moški pol zasedbe predstavlja bobnar Screech Louder, ženski pol zasedbe pa ob Kate Jackson zastopata še basistka Reenie Delaney in kitaristka Emma Chaplin. Slednja se v celoto odlično vključuje tudi s svojimi spremljevalnimi vokali, ki so izjemno učinkoviti. Na trenutke se ob njeni interpretaciji spomnimo na številne uporniške izvedbe »riot grrrl« zasedb v stilu Bikini Kill. Toda če je v primeru slednjih izraznost precej bolj neposredna in uporniško odločna, je v primeru Long Blondes celoten kontekst veliko bolj pretkan in zastrt z artizmom, ter z izrazitimi melodičnimi pop strukturami in pomeni. Ne smemo pozabiti na izrazito melodično plesno usmerjenost njihove všečne muzike. Za to poskrbi neprisiljena ritem sekcija, ki jo suvereno vodi bobnar Screech Louder. Plesna melodika je prav gotovo osrednja vaba, ki lovi v svoje nedrje navdušence nad sredinskimi pop godbami. Produkcija albuma je izredno bujna in zadovoljuje vse vidike pop standardov. Toda zasedbi ne moremo pripisovati zgolj enostavnega pop modela, saj ga s spretnimi rešitvami presegajo. Long Blondes bi lahko označili kot zasedbo, ki se uspešno spogleduje s preteklostjo novo valovskih glasbenih prijemov, vendar jih nadgrajuje z lepljenjem številnih popularno glasbenih žanrov. Album odprejo s presunljivim kitarskim feed-backom, ki se prelevi v odločno melodično punk strukturo. Slednja se v nadaljevanju nenehno izmenjuje s sodobno interpretacijo britanskega »indie-popa« in novovalovskega kolaža. S številnimi zanimivimi prehodi in vložki je poskrbljeno za dinamično napetost glasbene celote.
Skratka, pred nami je razgiban in zanimiv glasbeni prvenec »sheffieldske« peterice. Ta se nesramežljivo spogleduje z artizmom in avantgardizmom iz preteklosti in ga spretno vključuje v svoj kontekst. Verjetno bo zaradi svoje zvočne širine že v bližnji prihodnosti precej odmevno zaznamovala osrednji teritorij svetovnih glasbenih medijev. Pojavlja se le določena skrb, da ne bi v prihodnosti zaradi tega pričela šepati vsebinska plat, ki je trenutno močna in dokaj neoporečna. Za naš okus je morda nekoliko moteča edino pretirana prežetost s tipičnimi britanskimi popularno glasbenimi atributi, ki v svojem bistvu stremijo za bliščem in bedo zasičenih medijskih absurdov.
pripravil Bruc
Komentarji
komentiraj >>