Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 25. 1. ´07 ob 19.00 (ponovitev 1. 2. ´07 ob 10.00) NINE HORSES: Money For All (Samadhi Sound, 2006) (3053 bralcev)
Četrtek, 25. 1. 2007
tadej



* David Sylvian je na glasbeni sceni prisoten že okoli 30 let. S svojim bratom je začel v glam pop rock skupini Japan, kasneje pa se je posvetil solo karieri in stranskim projektom. V tem obdobju je snemal z mnogimi glasbeniki, kot so Robert Fripp iz King Crimson, Holger Czukay in Jaki Liebezeit iz zasedbe Can, Arve Henriksen iz Supersilent, pa na področju elektronske in filmske glasbe znanim Ryuichijem Sakamotojem. Pred tremi leti pa je posnel album celo s preminulo legendo svobodne improvizacije Derekom Baileyem in eksperimentalnim elektronkarjem Christianom Fenneszom. Ta album je predzadnji v njegovi diskografiji in predstavlja največji odklon v njegovi več žanrski karieri, saj je iz sveta new age ambienta, progresivnega roka in post glam synth popa zavil v samo osrčje eksperimenta. Res je, da se je tovrstnemu raziskovanju posvečal že v preteklosti, vendar je bila vsebina bolj ali manj pakirana v galantne muzikalije za stare fotre in tako vsej svoji legendarnosti navkljub ni uspela doseči mlajših poslušalskih krogov. Z omenjenim predzadnjim albumom ''Blemish'' se je torej zgodila radikalna sprememba, zaradi katere smo z nestrpnostjo pričakovali novo ploščo.

Naslovnica nove plošče pa ni vsebovala napisa David Sylvian, ampak je izšla pod imenom Nine Horses. Res, da je to novo nastali bend, vendar mislim, da ne vnašamo nobenega nereda v glasbeno konstelacijo, če zadevo označimo kar kot nov Sylvianov album. Prvič zato, ker ima skoraj vsaka njegova plošča druge glasbenike, drugič pa zato, ker jo najdemo v Sylvianovi diskografiji pod zavihkom "solo".

Jedro Nine Horses predstavljata poleg Davida še njegov brat Steve Jansen in iz dueta Flanger ali mogoče iz sodelovanja z Jakijem Liebezeitom poznani Burnt Friedman. Okoli njih pa se na različnih komadih pojavljajo še pevka Stina Nordenstam, kitarist Joseph Suchy, trobentač Arve Henriksen, v vlogi pianista Ryuichi Sakamoto in mnogi drugi. Torej stare in nove simpatije.

Danes v Tolpi bumov predstavljamo najnovejši izdelek zasedbe Nine Horses z naslovom "Money For All". Gre za relativno dolg EP, ki predstavlja lep pregled skozi dveletno delovanje zasedbe. Na njem namreč najdemo remikse komadov iz edinega albuma ''Snow Borne Sorrow'' in leto kasneje izdanega singla "Wonderful World". Seveda pa zadeva vsebuje tudi nekaj novega materiala.

EP "Money for all" je še en povprečen izdelek, katerega rešuje tehnična perfekcija in edinstven Sylvianov vokal, ki ga je še izpopolnil v zadnjem obdobju. Njegov vokal je tista stvar, ki jo svet alternativne melanholične glasbe krvavo potrebuje, pa naj se to bere kot kvaliteta, občutek ali unikatnost. V svetu njegovega glasbenega izražanja pa se teža in kontrast petja porazgubita v galantnosti in konvencionalnem zvočnem aranžmaju. To je tudi problem tega EP-ja, ki poslušalca postavlja v podoben položaj, kot na primer družinska kosila. Torej postavljen si v čisto tuje ideološko okolje, ki z variiranjem med eksotičnimi tetami in pobožnimi babicami začuda oriše meje normalnega, vanj pa se zliva tudi tisti edini stric, ki ima sicer kaj zanimivega za povedat. In ker smo takih kosil že navajeni, jih preživimo brez večjih naporov. Na tak način se prebijemo tudi čez debelih 40 minut dolg plošček Money for all, čigar glasba je tako ozemljena, da je podlegla nepopustljivi pravokostnosti cd ovitka, izvzemši približno tretjino Epj-a, kjer se še pretaka nekaj opojnega.

Glasba vsebuje pester nabor in nekaj zanimivih kombinacij različnih inštrumentov, pomembno vlogo v njej pa igra tudi elektronika, čeprav ne zavzema eksplicitne vloge. Je mojstrsko vpletena v zvočno teksturo in igra različne vloge, od rahlega efekta do samo stoječega elementa, kot je na primer del ali celota ritma. Se pa tudi sama za sebe pojavlja kot delikaten element glasbe, ki z različnimi krotovičenji in subtilnimi variacijami izraža ubogljivost Burntu Fridemanu. On je tudi ustvarill remixe vseh štirih predelanih komadov, ki pa ob hitrem poslušanju ne dajejo vtisa o kirurškem posegu elektronkarja. Večinoma je le prestavil in v drugačnih kombinacijah sestavil različne sekvence in vse skupaj začinil in povezal z manjšimi elektronskimi finesami in to mu je uspelo precej dobro. Na nivoju melodike pa je zadeva ostala nespremenjena.

Če je Sylvian vaša stara simpatija, potem vas bo novi EP verjetno navdušil, saj je nekakšno logično nadaljevanje ustvarjanja glasbenika, ki ostaja zvest svojemu izražanju, obenem pa se delno ravna po modernih smernicah. Če pa vam je prirasel k srcu z albumom "Blemish" oziroma z nenadjebljivim prispevkom Fenneszovemu albumu "Venice", pa boste verjetno na trenutke občutili nekaj tistega sladkozvočja, zaradi katerega boste še toliko bolj jezni na preostali album. Dobra stran ploščka je tudi komad, ki ga v celoti odpoje Stina Nordenstam, svoj glas pa prispeva tudi v komadu "Wonderful World".

"It's a day full of dreams, It's a dream of a day...and You're falling in love, with those you don't know". Tako prepeva David Sylvian, ki v besedilih še vedno ostaja zvest bedni realnosti. Da pa je trik, s katerim se prodaja godba svetobolja, popoln, mora serviranemu neugodju ponuditi še izhod - v glasbeno zavetje seveda. Tu pa se zadeva zatakne. Namesto glasbene ekstaze, ki je ponavadi le mojstrsko poduhovljena beda, nas po nekaj ovinkih čaka povratek na začetek. To pa iz tega vidika odvzame precejšnjo vrednost umetniškemu delu.

pripravil Tadej Droljc


Komentarji
komentiraj >>