Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Torek, 30. 1. ´07 ob 19.00 (ponovitev 6. 2. ´07 ob 10.00) CANDIE HANK: Groucho Running (Sonig, 2006) (2610 bralcev)
Torek, 30. 1. 2007
tadej



* Candie Hank se je rodil v zabaviščnem parku v Nemčiji blizu belgijske meje. Mati ga je klicala Gabba, oče pa ga po rojstvu sploh ni več poklical. Tako je moral Candie sam skrbeti za mater in njeno ljubezen do hipnotičnih zvočnih sintez. Mati se je namreč ukvarjala s prerokovanjem iz dlani, hipnotična glasba pa je bila sestavni del njenih seans. Odraščal je v sožitju ptic in Bayerjeve kemične industrije v predmestju Kölna, pri dvanajstih letih pa je dobil svojega prvega Commodorca. Njegov glasbeni razvoj ga je hitro pripeljal do vaškega slovesa in že je muziciral na porokah in pogrebih. Ljudje so ga vzljubili a moral je v svet. Od matere je dobil tubo lasnega gela in nasvet, naj ga uporabi modro. Tako je v New Yourku s sexy prečko na koncertu Merzbowa naletel na japonsko pevko Hanayo, jo ugrabil, odnesel v studio, zvezal in prisilil, da zapoje nekaj starega francoskega popa. Nad posnetki se je sadistično izživljal in tako izdal svoj prvi komad.

Naslednji postanek na glasbeni poti je bila založba Wwilko, francosko gnezdo "loony-tronike". Sledila so leta glasbenega razvrata in okuževanja z različnimi godbami. Candie je v tem času izpilil svojo glasbeno retoriko, ki se napaja v svetu motenega, bolnega in odtrganega. A ker so bile njegove ideje še bolj bolne kot jih premore sam svet bolnega, so ga iz tam izgnali. Priletel je naravnost v naročje nemških pionirjev avantgardne elektronike, Mouse on Mars. "Hanks God it's Candie!" in pogodba je bila sklenjena. Na njuni založbi Sonig je konec lanskega leta izdal plato “Groucho Running”.

Candiev pristop h glasbi spominja na cut&paste sekcije založb Planet Mu, Warp ali Tigerbeat, katerih predstavniki so Venetian Snares, Kid 606, Shitmat, Squarepusher, primerjave z Atari Teenage Riot ali Chicks On Speed pa tudi ne bi bile odveč. Gre torej za ''bolaneštro'' par excellence, kakršne se ne bi sramovali niti finski eksperimentalni psihonavti. V glasbi se vidno kažejo vplivi, ki segajo od popa do rotterdamskega hardcora, vse skupaj pa je obravnavano s pristnim punkerskim odnosom. Vendar pa na albumu "Graucho Running" ni zaslediti nobenih udrihajočih beatov ali breakcore ritmov. Gabba polka se nam kaže v prijaznejši preobleki, namesto ritmičnih perverzij pa nam postreže z melodično divergenco, ki izpade kot karikatura različnih godb. Tako na albumu na primer najdemo komad "Psychodixie", ki ohranja vso esenco dixielanda, skozi digitalizacijo pa doživlja mutacije sodobnega časa. Tu je tudi hip hop komad, ki se v svetu alternative ne sramuje "posh" slovesa, saj ohranja ves lesk zlatih verig in je še najbolj odklonski preko besedila "We all go die tonight". S tem Candie Hank sledi in hkrati definira nov trend multižanerske "loony tronike", ki ne izhaja več iz ustaljenih form drill'n' cora, ampak iz samih oblik prvotnih zvrsti. Na albumu pa najdemo tudi komade, ki so bližje preteklemu izražanju, vendar je pri njih opaziti očiten napredek v zvoku in kompoziciji. In če je pretekli Candie Hank še zaudarjal po zvoku računalniških igric iz osemdesetih, se je sedaj dodobra prezračil.

Album “Groucho Running” se na ven kaže kot izredno retardiran album, za kar poskrbijo temu primerne melodije. Podobno kot pop ali hardcore se ne trudi biti globok, zna pa izkoristiti potencial tovrstnih godb. In ker glasbenike, ki se trudijo povedati nekaj velikega, vidi kot mačke, ki lovijo svoje repe, se že v štartu odpove tej igri brez cilja in se s humorjem v roki obrne proti toku. Zasidra se v samem osrčju objestnosti, kjer se razglasi za kralja in se z največjim zadovoljstvom prepušča nepremišljenemu norenju. Zato, da prepriča poslušalca in da odvrže obleko glasbenega elitizma in se preda divjaštvu sodobne digitalne burleske, pa potrebuje zajetno dozo žmohta. In Candie Hank ga ima na pretek. Z vsakim komadom pošlje poslušalcu v žile liter žganja in tako povzdigne navidez sumljivo zabavo v popolni užitek!

pripravil Tadej Droljc


Komentarji
komentiraj >>