Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 1. 2. ´07 ob 19.00 (8. 2. ´07 ob 10.00) LIVEFASTDIE: Bandana Trash Record (Dead Beat Records, 2006) (2773 bralcev)
Četrtek, 1. 2. 2007
bruc



* Ime benda LiveFastDie izhaja iz G.G. Allinove tetožave in posredno nakaže, kakšne vsebine lahko pričakujemo na albumu »Bandana Trash Record«. Takoj je jasno, da ne bomo slišali kakšnega pretirano spoliranega izdelka, ki bi se prodajal pod oznako punk. S takšnimi produkti naj se kar ukvarjajo večje neodvisne punk založbe. Sla po preživetju je namreč neustavljiva, vendar ne za odbitega Camera Werewolfa. Skrivnostnež iz malega ameriškega mesteca »Littleton« trenutno deluje v »Brooklynu« in je zaslužen za enega od najbolj prepričljivih punk rock albumov lanskega leta.
LiveFastDie je praktično bend v eni osebi, saj je Werewolf kar sam odigral in posnel svoj zvočni prvenec. Na ovitku albuma so sicer navedeni vzdevki članov benda, vendar je očitno, da si jih je izmislil kar odbiti punk rocker. Ta se drži načela, da je najbolje imeti popolno kontrolo nad bendom in to je logično najlažje, če za vse poskrbiš sam. Za žive nastope si sposoja proste člane iz drugih sorodnih zasedb, ki jih menja kot po tekočem traku. Izvorna »naredi sam« etika je torej temeljna lastnost albuma »Bandana Trash Record«.

Camero se že od svoje rosne mladosti navdušuje nad omenjenim G.G.Allinom in Rokyjem Ericksonom. »Bandana Trash Record« je rezultat tega navdušenja. Želel je posneti ploščo, ki bi zvenela kot prvenec G.G. Allina in bi hkrati zajela odštekano žilico Rokyja Ericksona. To mu je uspelo hitro, neposredno in dokaj prepričljivo. Naenkrat je njegov album postal vroča tema forumov, ki se posvečajo godbam iz globokega punk rock podzemlja.
Album je bil posnet s preprostimi snemalnimi napravami in temu primeren je tudi zvok. »Trash« je kar primerna beseda za opis zvočne celote. LiveFastDie v drvečih, kričavih skladbah zajema neposredno »lo-fi« zvočnost kakšnih The Mummies ali Supercharger, ki jo prepleta z odločno proti-družbeno držo zgodnjih Angry Samoans. V posamezne skladbe so vpleteni tudi vplivi Ramones in celo distorzirane kitarske linije The Stooges. Camerov vokal zelo spominja na zgodnjega G.G. Allina in je kričav, na trenutke tudi dokaj visok. Vsi navedeni vplivi so združeni v enotno celoto, ki navdušuje neposredno in to zaradi izjemnega občutka LiveFastDie za ustvarjanje enostavnih, a privlačnih skladb. Neobrušena produkcija v tem primeru ni moteča, ampak celotni zvočni podobi dodaja notranjo napetost in dinamiko.

Več kot osemdeset procentov skladb za album je bilo zamišljenih na basovski kitari, kar se odraža v izjemno enostavnih, a tudi domiselnih bas strukturah. Te se neprestano navezujejo na tipične rock'n'roll obrazce. Podobno je tudi z medigro posnetih kitar. Ritem kitara skrbi za punkovsko ostrino, medtem ko so solistični vložki in prehodi na drugi kitari izvedeni z bahavim žarom rock'n'roll hedonizma. Ritem bobnov je popolnoma potisnjen v ozadje, kar je pri posameznih skladbah nekoliko moteče. To je edina temnejša plat albuma, vendar se odličnih veseljaških in dinamičnih skladbic ne da uničiti niti s primitivno »trashersko« produkcijo.
Skladbe so izjemno kratke in redko presegajo dolžino dveh minut, tako da je album dolg vsega dobrih 23 minut. To je v primeru LiveFastDie dodatna kvaliteta, saj si lahko plošček zaradi izjemne neposrednosti in hedonističnega naboja brez slušnih naporov zavrtite večkrat. Besedila skladb so zaznamovana s poceni humorjem in vsemi možnimi obscenostmi. Pričajo o globoki navezanosti LiveFastDie na velikega vzornika G.G.-ja. Zločesta protislovna vsebina besedil deluje nekako ironično in na samosvoj nezahteven način izraža kritiko do sodobnega degeneriranega sveta.

Če potegnemo črto pod albumom »Bandana Trash Record«, lahko ugotovimo, da imamo opraviti z všečnim punk rock izdelkom, ki ne bo pritegnil le sodobnih punkerjev, temveč bo zaradi omenjenih melodičnih kitarskih in basovskih lastnosti pritegnil tudi številne oboževalce garažnega rock'n'rolla. Gre za enega od prepričljivejših albumov, ki smo jih slišali lansko leto, ne glede na obscenost besedil in neposredno neobrušeno produkcijo. Prvenec LiveFastDie je še en dokaz več, da punk rock še zdaleč ni mrtev.

pripravil Brane Škerjanc


Komentarji
komentiraj >>