Sreda, 31. 1. 2007
outlaw
* Paul Weller je, kot vsi veliki ustvarjalci, uhajal opredelitvam in sledil lastni poti, lastnim predstavam, ne glede na to, kaj smo si v svojih glavah ustvarili mi, opazovalci. Že v zasedbi Jam je nakazoval navdušenje nad t. i. britanskim soulom, samosvojo različico ameriškega soula, ki je po eni strani razgradnja, po drugi obskurna, ortodoksna, vztrajna in razmeroma zaprta struja znotraj britanske popularne glasbe v ožjem smislu in v okviru načina življenja, torej subkulture, v širšem smislu. Seveda Paula Wellerja in zasedbe Jam ne moremo zreduci-rati na predstavnika omenjenih teženj. Vsekakor je vseskozi presenečal. V nekem trenutku leta 1983 je presenetil tudi člana lastne zasedbe Jam, basista Bruca Foxtona, in bobnarja Ricka Bucklerja, ko je razpustil zasedbo Jam. O Foxtonu in Bucklerju zatem ni bilo več slišati, da bi se še glasbeno udejstvovala. Takrat pa sta izrazila svojo pretresenost in tudi občutek, da ju je Paul Weller pustil na cedilu. On pa enostavno ni želel rutine, varne ustaljenosti, temveč je tvegal spremembe. Hotel je svežino, še naprej ustvarjati vznemirljivo glasbo, ki bi navduševa-la njega in občinstvo. Predvsem njega. Čeprav je kasneje, ko je bil odziv poslušalcev na kako njegovo ploščo manjši od pričakovanega, pokazal tudi razočaranje. Skupino Jam je namreč razpustil na vrhuncu priljubljenosti. Z Mickom Talbotom sta takoj zatem ustanovila zasedbo Style Council, v kateri je razkazoval veselje nad na videz lahkotnejšimi, vsekakor bolj ples-nimi zvoki. Odziv poslušalcev, pa tudi založbe ni bil najugodnejši. Ko je založba zavrnila posnetke za predvideno novo ploščo skupine Style Council, je razočarani Paul Weller razpus-til zasedbo, se za nekaj časa umaknil, nato, ko si je opomogel, pa se je leta 1991 vrnil, najprej s posebnim imenom, namreč Paul Weller Movement, nato pa je ostal enostavno Paul Weller. V naslednjih letih je nanizal več pretežno hvaljenih studijskih plošč, spotoma tudi eno koncer-tno, akustično Days of Speed. Sčasoma se je njegova spremljevalna zasedba ustalila, čeprav je ni nikoli poimenoval s posebnim imenom, temveč je še naprej nastopal enostavno kot Paul Weller. To izpostavljam posebej zato, ker so v tej zasedbi znani glasbeniki in njegovi stari, preverjeni ter uigrani sodelavci. Najprej bobnar Steve White, ob njem pa še člana zasedbe Ocean Colour Scene, kitarist Steve Cradock in basist Damon Minghella. Omenjeni glasbeniki že dalj časa delajo s Paulom Wellerjem, da ne omenjam posebej njihovega dela v zasedbi Ocean Colour Scene. To pomeni, da se dobro poznajo, da so uigrani in da si na koncertih lah-ko privoščijo marsikaj. To se lepo sliši tudi na pričujočem koncertnem posnetku Catch-Flame!, ki je prvi pravi koncertni dokument Paula Wellerja v času njegovega tako imenova-nega samostojnega obdobja v zadnjih petnajstih letih. Vemo, da je za skupino The Jam ostala izvrstna koncertna plošča Dig the New Breed, ki smo jo pred skoraj četrt stoletja, ob njenem izidu leta 1982, na našem in vašem Radiu Študent že poslušali. Prej omenjena koncertna ploš-ča Paula Wellerja Days of Speed je bila akustična ali izštekana, Catch-Flame! pa je s koncerta Paula Wellerja in celotne zasedbe v dvorani Alexandra Palace v Londonu, 5. decembra 2005. Z njimi je bil še Seamus Beaghan. Dvojni album vsebuje za uro in tričetrt posnetkov, verjetno celoten nastop, čeprav je med posnetki očitno nekaj izrezanega ali so posebej urejeni za obja-vo na plošči. A to nas v tem trenutku niti ne zanima preveč. Izvedene pesmi so z vseh samos-tojnih plošč Paula Wellerja, razen tistih s priredbami, vključno s spominom na skupino The Jam in na obdobje s Style Council. Nekaj tistih pesmi, recimo Long Hot Summer iz obdobja Style Council ter A Town Called Malice in klasiko That's Entertanment iz časa The Jam, tokrat iz tehničnih razlogov ne bomo slišali, zato pa smo jih predvajali v oddaji Moč pesmi v okviru oddaje Izven zakona novembra lani. Ne bomo slišali niti pesmi You do Something to Me, katere del besedila je dal naslov pričujočemu koncertnemu albumu Catch-Flame!. Zdajle bomo namreč poslušali tričetrturni izbor, sestavljen iz dveh razvidnih celot z obeh diskov. To poudarjam zato, da opozorim, kako pričujoče zaporedje pesmi v tejle oddaji Koncert Radia Študent ne bo sledilo resničnemu dogajanju iz dne 5. decembra 2005. Vsaj ne tistemu zapore-dju, ki je zabeleženo na plošči. Kljub temu sem prepričan, da boste zaznale in zaznali vzdušje in dinamiko, dramaturško zgradbo tistega nastopa. In seveda: izbrani so nekateri najboljši trenutki, s čimer bomo ustvarili vtis, da je bil tisti koncert boljši, kot je pravzaprav zares bil. A nima veze: nastop je bil dovolj dober, tudi reprezentativen, da je v vsakem primeru upravičil objavo na plošči.
Preden naštejem posnetke, ki jih bomo slišali, naj omenim še, da je zdajle nadvse pravi trenu-tek za poslušanje te plošče. Te dni namreč izhaja novi album Paula Wellerja, Free Soul, o katerem sicer nisem uspel zbrati še nobenih podatkov, hkrati pa prav zdajle Paul Weller nas-topa na nizu akustičnih koncertov v Londonu.
Začeli bomo v sredini Wellerjevega nastopa v dvorani Alexandra Palace 5. decembra 2005: z razprostranjeno, udarno, še vedno nadvse strastno izvedbo izvrstne pesmi In the Crowd iz časa zasedbe The Jam. V izteku te izvedbe si je, kot boste slišali, dal duška tudi bobnar Steve White. Sledili bosta Come On/Let's Go z zadnjega studijskega albuma As Is Now, nato še ena silovita, osemminutna izvedba Foot of the Mountain, zatem naslednji blok s pesmimi Sava-ges, Going Places, Up In Suze's Room ter hipnotični dvanajstminutni zaključek s Porcelain Gods/I Walk on Gilded Splinters. Kot dodatek in za iztek bomo prilepili označevalno klasiko Wellerjevega samostojnega obdobja, pesem Wild Wood.
pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>