Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 9. 2. ´07 ob 19.00 (ponovitev 16. 2. ´07 ob 10.00) SEAN PRICE: Jesus Price Supastar (Duck Down Music, 2007) (3603 bralcev)
Petek, 9. 2. 2007
jizah



* Ekipa Boot Camp Clik, zbrana okrog založbe Duck Down, je pred leti z izgubo inovativnega dvojca »Heltah Skeltah« izgubila eno od zasedb s katero so začeli svoj rahlo temačni, umazani, z močnimi basi osmišljeni originalni zvok. S tem zvokom so deloma definirali hiphop v sredini in drugi polovici devetdesetih let, druga njihova neizmerna vrlina pa je bila, da je med člani skoraj katerekoli skupine izpod okrilja založbe Duck Down vladala neverjetna kemija, posamezniki so se združili v celoto. Od sredine devetdesetih pa vse do danes je z nekajletnim premorom ekipa Boot Camp Clik oz. BCC ostala verjetno najbolj medsebojno povezana, sodelujoča, da ne rečem kar družinska ekipa znotraj rapa. V prid temu govori tudi konstantno »članstvo« znotraj te skupine ljudi, ki je v vseh teh letih postalo nespremenjeno. No, spremenilo pa se je marsikaj drugega. Recimo to, da se je po mnenju mnogih manj vitalni del dvojca Heltah Skeltah, Sean P oz. Sean Price, nekoč imenovan tudi Ruck, odločil za solo kariero, medtem ko je drugi del Heltah Skeltah, Rock še vedno brez albuma. Medijska slika se je torej obrnila proti Sean Pricu, ki je svojo solistično ledino zaoral pred slabima dvema letoma, ko je izdal svoj solo prvenec »Monkey Barz«, kateremu je konec letošnjega leta sledilo dolgo pričakovano nadaljevanje imenovano »Jesus Price Superstar«.

Glede na pregovorno prekletstvo drugih albumov je jasno, da je tokratni Seanov projekt pomemben za njegovo nadaljnjo kariero. Prvo presenečenje doživimo že ob pogledu na nabor skladb, saj na albumu ne najdemo izjemno uspešnega prvega singla »Jamaican«, ki je album napovedoval več kot pol leta, na koncu pa sploh ni pristal na njem. Skoraj vse ostale stvari ostajajo v domeni zabavnega uličnega besedičenja pri katerem se pokažejo vse glavne vrline in prednosti Seana Prica. Fant ostaja lačen pred mikrofonom, kar večini njegovih raperskih kolegov ne uspeva že precej časa, saj dobimo mnogokrat občutek, da mnogi rapajo le še zaradi nuje do izdaje albuma. Gre za nekakšen odločen, zabaven, a hkrati precej realen in odločen ulični rap, skozi formo katerega se pametno, humorno in s stilom prebija njegov glavni avtor. Besedila so ravnotako podobna tistim iz njegove prve plošče, saj se tudi tokrat ukvarja s percepcijo lastnih finančnih težav, s katerimi se sooča mnogo podtalnih raperjev, a za razliko od njih, ki nato v svojih besedilih igrajo glavne ulične carje, Seanova drža deluje veliko bolj neposiljeno, spontano in predvsem nenastopaško, saj tudi ob poudarjanju lastnega ega, to stori na grotesken, humoren in zabaven način. Vse skupaj se sliši še bolj resnično in kreativno kot se je slišalo pri njegovem solo prvencu »Monkey Barz«, katerega najslabša lastnost je bilo veliko nihanje med nekaj hudo izstopajočimi kompozicijami in nekaj tistimi, ki so bile povsem odveč. Seanova vrlina še naprej obstaja v smislu za besedne igre, v hitrih, močnih in odrezavih »punchlinih«, v njegovem bistrem podajanju verzov ter zanimivih komparacijah. Svežina in zabavnost v korelaciji s flowom pa še vedno ostajajo glavne odlike tega brooklynškega zabavljača o katerem je pred kratkim v javnosti začela krožiti anekdota, da naj bi v nekem klubu, kjer je DJ obljubil, da bo vrtel njegovo skladbo, pa tega ni storil, preprosto pristopil do njega in mu dodelil zaušnico. Ulična kredibilnost in bolj tematska navezava albuma kot je bilo to opaziti pri njegovem solo prvencu, pa se vrtijo okrog istih, že mnogokrat premletih uličnih tem, katerim pa Sean s svojo prezenco, vitalnostjo in duhovitostjo dodaja prepotrebno svežino. Za razliko od drugih gobezdačev pa ta sebe ne postavlja nenehno v epicenter sveta. Ukvarja se z vprašanjem kam je šel dobri stari rap iz devetdesetih, sprašuje o spoštovanju trenutno najuspešnejših raperjev do celotne kulture in ulice, vse skupaj pa počne z določeno mero razgibanosti znotraj, sicer občasno surovih, besedil. Skupek tega kar govori v svojih besedilih bi najlažje poimenovali kar družbena kritika z ulične perspektive. Njegov smisel za humor mu daje tudi moč, da kljub večkratnem ponavljanju istih stvari ne postane repetativen in dolgočasen, za kar pa deloma poskrbijo tudi precej dobro postavljeni rimajoči gostje na albumu. Kar tri skladbe so na novo oživele dinamični duo Heltah Skeltah. Kljub temu, da si je Sean pred leti z glave snel svoje zaščitne dreadlockse, pa kemija med Rockom in Seanom še vedno deluje, vsi trije skupni komadi pa so pravi »rajc« za vse Heltah Skeltah oboževalce. Ostali gostje, kot so Brand Nubianovski mojster Sadat X, trije člani ekipe Boot Camp Clik, že na njegovem prvencu blesteči Rustee Juxx, legendarni Buckshot ter član zloglasnih Smif'N'Wessun, Steele, pa skupaj s Phontejem iz Little Brother, Skyzoom, Chaundonom ter Block McCloudom iz Brooklyn Academy, zaključujejo prebrisan in naštudiran krog raperskih gostov, saj skoraj vsi na albumu pustijo svoj pečat.

Protagonista podlag izhajata iz uspešnega prvenca, saj Sean nadaljuje pot z dvema vročima imenoma raperske produkcije zadnjih let, ki izhajata iz ekipe Justus League. Govorimo o avtorju kar 5-ih skladb, o 9th Wonderju ter o avtorju treh skladb Khrysisu. Oba sta, tako kot tudi golden erovski producent P.F. Cuttin' ter Moss, svoj pečat pustila že na prejšnjem albumu, razlika pa je le ta, da tokrat ni take kemije med Seanom in produkcijsko ekipo kot smo jo bili vajeni v času razcveta založbe Duck Down, ko so fantje definirali svoj lastni produkcijski in glasbeni izraz. V kolikor je šlo pri njegovem solo prvencu za nekakšno mini kopiranje Boot Camp Clik beatov, pa so tokrat, sicer ohranjajoč rapersko produkcijsko formo druge polovice devetdesetih, producenti ustvarili beate ne ozirajoč se toliko na stil glavnega govorca. Morda so tokratne podlage bolj dodelane kot tiste z njegovega prvenca, vendar pa se zato toliko manj ujemajo s prepoznavnim Pricevim stilom, a hkrati je treba povedati, da je odlika najboljših raperjev ravno ta, da se dobro znajdejo tudi pri rapanju na beatu, ki jim ne ležijo najbolje in v tem je Sean nedvomno uspel tudi tokrat. Siloviti »Boom Bap beati«, ki dajejo raperju dovolj prostora za igranje z glasom, na kratko posamplani ženski vokalni vzorci, bazirajoči na ikonografiji rapa devetdesetih, pa so bili ustvarjeni še s strani Illminda, Tommy Teeja in 10 for the Triada. Za presenetljivo dobro glasbeno podlago pa je poskrbel precejšnji neznanec Masse, ki odlično zaključi album. Pri podlagah je treba poudariti, da so pisani na kožo ljubiteljem »golden ere« hip hopa, hkrati pa bežnim raperskim poslušalcem morda delujejo monotono, saj je njihova zasnova precej preprosta in pušča veliko kreativnega prostora raperju samemu.

Za prvi pomembnejši raperski izid leta je tokrat poskrbel vse konsistentnejši član Boot Camp Clika, ki očitno postaja njihovo najbolj prepoznavno ime. Verjetnost, da bi šla tovrstna plošča v zlati dobi hiphopa, ko še ni bilo toliko umetno »sfuranih« albumov, odlično v prodajo je velika, a se trenutno nahajamo v letu 2007 in temu najbrž ne bo ravno tako. Že v rahlo komičnem naslovu plošče »Jesus Price Superstar« Sean Price dokazuje svojo duhovitost in domiselnost, ki sta poleg surovega in svojstvenega flowa, eni njegovi najmočnejših stvari. Povečini introspektivna besedila Nasu dokazujejo, da hiphop še ni mrtev in da so nekatere njegove kreativne sile še vedno v odlični formi. Prednost albuma je vsekakor tudi ta, da ni preskakovanja in izpuščanja komadov, kar se dogaja pri mnogih ploščah, albumi brez uporabe tipke »skip« pa so redki. Ulični realizem je kljub izgubi kemije pri podlagah in delno nekompatibilnostjo in nekoherentnostjo med rapom in podlagami, še vedno lahko zanimiv. Sean Price pa je potrdil, da gre za enega najboljših raperjev trenutno tudi s tem, da je za razliko od prve samostojne plošče, za katero si je vzel skoraj deset let časa, sposoben v dobrem letu skupaj sestaviti tako dober album kot je ta.

Kljub stalnemu najedajočemu ponavljanju okrajševanja njegovega imena, ki sliši preprosto na angleško izgovorjavo črke »P« in predvidevanju, da plošča po večkratnem poslušanju postane rahlo monotona pa si bomo poslušali naslednje skladbe: »Intro«, »Like You«, »P-Body«, »Cardiac«, »Stop«, »Violent«, »Da God«, »Oops Upside Your Head«. »King Kong«, »One«, »You Already Know«, »Let It Be Known« in »Mess You Made«.


pripravil Jizah


Komentarji
komentiraj >>