Torek, 13. 2. 2007
goran
* Jeff Mills po dvajsetih letih delovanja še vedno ostaja nedosegljiva figura na piedestalu techno glasbe. V to nas na primer prepriča že z eno, vsega minuto in pol dolgo skladbo z novega albuma ‘One Man Spaceship’, v kateri skozi povsem okleščen minimalizem servira več vznemirljivosti kot je premore osemindevetdeset odstotkov sodobne elektronske glasbe. Pri tem se pojavi paradoks, da ta Millsova genialna skladateljska žilica ostaja v senci njegovega dj-ejevskega zvezdniškega statusa. Milijoni fenov širom sveta v njem pač najprej vidijo kultnega dj-a z nenadkriljivo tehniko in šele potem tudi producenta, ki pa z zadnjimi, vse bolj raziskovalnimi ploščami ne dosega več kriterijev te iste klubske scene. Po drugi strani pa ta njegov klubski sloves odvrne pozornost poslušalstva, ki že ob omembi ecstasy subkulture le odmahne z roko. Res je, da je popularnost del Millsove entitete, a vseeno bi bilo potrebno potegniti ločnico med njegovimi rezidencami po najbolj prestižnih klubih na vseh koncih sveta, številnimi (rečeno v navednicah) komercialnimi projekti, kot je bil na primer tisti z montpellierskimi filharmoniki, ter njegovo skladateljsko vrednostjo, ki ga postavlja ob bok najbolj samosvojih, v prihodnost zazrtih sodobnih umetnikov.
In kaj je tisto, kar ga dela edinstvenega? Medtem, ko je prvi val še delujočih detroitskih techno producentov ujet v neko tipično formo in ko velik del mlajših severnoameriških ter evropskih techno veljakov išče nove izrazne možnosti, Mills znotraj polja, ki si ga je odprl že na začetku kariere, vedno znova najde še neodkrit prostor. Pri tem se bržkone lahko zahvali tudi glasbeni širini, ki jo je pridobil na lokalni radijski postaji v osemdestih letih minulega stoletja. S čarobnimi seti, v katerih se je znašlo vse od funka, soula, hip hopa pa do zgodnjih nemških pop elektronikov in severnoameriških minimalistov, si je postavil temelje, na katerih je minimalistični techno pripeljal do perfekcije. Pri tem početju mu uspešno sledita le Richie Hawtin, pod psevdonimom Plastikman, ter delno zgodnejši izraz Mika Vainia, polovice fincev Pan Sonic. Sicer gre za tri samosvoje stile, a je vsem trem skupna estetika povsem okleščenega minimalizma.
Na albumu ’One Man Spaceship’ Mills nadaljuje z v vesolje zazrto tematiko, ki jo je načel s prejšnjim albumom ‘Contact Special’. Ta njegova fascinacija nad skrivnostnim, brezmejnim prostorom pa za razliko od kakšnega Sun Ra-ja ali pa nekaterih scratcherjev, odpira povsem tuzemske teme. Na primer stanja odtujenosti in osamljenosti, ki hodita z roko v roki s časom, ki ga je Mills v zadnjih dveh letih preživel v deželi vzhajajočega sonca. Odlično ujame čas, ki ga ob ustvarjanju glasbe sam preživi v studiju, ko se povsem distancira od zunanjega sveta in tudi svojih najbližjih. Bolj kot pisanje prijetne glasbe ga torej ponovno zanima podajanje novih idej. Te posreduje skozi minimalistično formo, s katero vzpodbudi poslušalčevo samoiniciativo in mu odpre več prostora za lastno projekcijo na to kar posluša. Pri tem je možnost, da ta prezre osnovno sporočilo, precej majhna. Tudi v primeru, da spregleda teorijo in koncept, na katerih je album zasnovan. Kontrast med melodičnimi zvočnimi teksturami in delikatnimi ritmičnimi eksperimentiranji namreč ustvari izjemno luciden vpogled v Millsovo postavitev posameznika v okolje.
Če je predhodnja plošča ’Contact Special’ veljala za Millsovo najbolj celovito delo, lahko isto rečemo tudi za novi album. ’One Man Spaceship’ glasbenikov brezčasni izraz ponovno nadgradi in ga postavi daleč v prihodnost. Tja, kjer bo skozi retrospektivo prišel še do večje veljave.
pripravil Goran Kompoš
Re: Torek, 13. 2. ´07 ob 19.00 (ponovitev 20. 2. ´07 ob 10.00) JEFF MILLS: One M
Tilen [14/02/2007]
Se povsem strinjam, da je potrebno potegniti ločnico med Millsom za dj pultom ter njegovimi malce bolj (f)arty projekti. Bolj poglobljen uvid v njegovo diskografijo pa vendarle precej jasno razsvetli dejstvo, da je nekoč uspel združevati tako temačne, strojne "koračnice" oz. minimalistične techno psihoze, kot bolj eksperimentalne ter ambientalne balade ter sci - fi "pokrajine".
Skratka:
1. Vsekakor drži, da Mills še danes premore "genialno skladateljsko žilico", vendar je oznaka, da je pričujoči album njegovo "najbolj dovršeno delo" vsaj sporna trditev, če ni že kar tvegano postaviti tole, sicer spretno razigrano vajo v slogu, ob bok prelomnim albumom v techno, če ne kar elektronski glasbi na sploh, kot je Waveform Transmission Vol.1 oz redefinicija less is more žmohta na Berlinskem Tresorju iz leta 92´, The Art of Connecting ali pa genialni sundtrack za nemo klasiko Metropolis.
2. Millsa večina publike ne dojema kot "kultnega dj-a" temveč predvsem kot kultnega producenta "overplayed" hitov kot sta The Bells ali Reverting, njegova pregovorna surovost za mešalko pa je velikokrat kamen spotike in posmeha, čeprav sam osebno ne delim tega mnenja.
3. Morda se motim, vendar v tretjem odstavku dobim občutek, kot da se Millsa postavlja v prvi Detroitski val, kar seveda ni res. Prav tako bi bilo treba omeniti še kar nekaj Detroitskih starost, ki še bolj intenzivno kot Mills "znova najde-jo še neodkrit prostor". Naj za usmeritev omenim zgolj Carl Craig-a.
4. Recenzija sicer ponuja zanimivo interpretacijo novega albuma Jeffa Millsa, vendar kar se tiče njegove "fascinacije nad skrivnostnim" je dovolj, da si preberemo njegove srednješolske metafizične masturbacije v spremnih besedah nekaterih prejšnih albumov in kompilacij.
Less is more še kako drži...
Lp, Tilen
odgovori >>
Re: Torek, 13. 2. ´07 ob 19.00 (ponovitev 20. 2. ´07 ob 10.00) JEFF MILLS: One M
goran [14/02/2007]
se mi zdi, da deliva precej podobno mnenje gledano širše. art of connecting je svoj čas nedvomno pustil močnejši vtis kot novi album in enako velja tudi za metropolis, s katerim je pravzaprav načel temo, ki jo razširi na contact special in one man spaceship. ampak gledano kot celoto, je slednji vendarle korak naprej. majhen a opazen. millsa ne postavljam v prvi val, verjetno bi moral to bolj poudarit zdaj ko si ponovno berem kaj sem spisal..zdi se mi, da je bilo o njem že toliko povedanega, da se nisem spuščal v njegovo biografijo, čeprav tiste ključne trenutke bi verjetno moral izpostavit.
"Millsa večina publike ne dojema kot "kultnega dj-a" temveč predvsem kot kultnega producenta "overplayed" hitov kot sta The Bells ali Reverting"
se strinjam! tudi to sodi v kategorijo, ki mu prej dela škodo kot korist..
kar zadeva carla craiga se pa ne strinjam, ampak morda je to že stvar subjektivnega dojemanja..izjemno cenim to kar je počel v svoji zgodnji fazi, toda to kar počne zadnje čase je (s kakšno izjemo) en velik ´zeh´. lahko pa priporočiš album, ki se ti zdi, da bi mu bilo vredno prisluhnit!
hvala za komentar in lep pozdrav! goran
odgovori >>
Re: Torek, 13. 2. ´07 ob 19.00 (ponovitev 20. 2. ´07 ob 10.00) JEFF MILLS: One M
Tilen [16/02/2007]
O okusih seveda ne bova razpravljala, vseeno pa bi dodal, da je malček drzno nespornega velikana kot je Carl Craig označiti z medmetom "zeh", v isti sapi pa povzdigovati zadnji Millsov album, ki je resda zelo dovršen kot celota, predvsem z bolj rockerskega gledišča hehe, vseeno pa po mojem in mnenju mnogih dolgoletnih Millsovih fanov, le mlačna vaja v slogu, izpopolnjeno, a daleč od pridevikov kot je prelomno, najboljše itn. Kar se same zaokroženosti in koncepta tiče, je Metropolis zame brez dvoma nekajkrat boljši album od One Man Spaceship, saj poleg globine premore tudi ostrino oz tako inteligentne "dancefloor" žmohte (vendar primerne tudi za dnevno sobo), kot izjemne "sci fi" globine. Kaj si misli sam Jeff, pove tudi dejstvo, da je to edini album, ki ga je do sedaj pognal na specialno turnejo..
Pa še nekaj napotkov glede Craig-a, ki uspešno združuje staro detroitsko izročilo z novimi izrazi, glede na to, da je njegova "zgodnja faza" že precej daleč, bi predlagal nežno detroitsko dušo Just Another Day, A Wonderful Life, Darkness/Angel, pa morda še kakšne zadnje stvartitve pod alter egom Tres Demented, Paperclip People itd in predvsem njegov zadnji remix na Burial Mix ter sploh vrvež na njegovi kultni založbi Planet E.
Ko smo že pri založbah pa še namig na Millsov 6277, kjer daje priložnost mladim nadebudnim producentom in kjer se imho najde precej več svežine kot pri zadnjih Millsovih izdelkih, pa lp
odgovori >>
Re: Torek, 13. 2. ´07 ob 19.00 (ponovitev 20. 2. ´07 ob 10.00) JEFF MILLS: One M
tadej [16/02/2007]
citiram: "njegova pregovorna surovost za mešalko pa je velikokrat kamen spotike in posmeha, čeprav sam osebno ne delim tega mnenja"...mills je zame ultimativni tehničar. res da bubmbar izda še clo uraden mix, kjer mu beatmatching "dela težave", sam pomojem ga enostavno boli qrac. on je tolk presukal v lajfu da so se mu prsti podaljšal in ušilili na koncu, to je pa tisti končni cilj, ki ga lahko doseže dj. še clo cox, ki ima klobase namesto prstov, ima ušiljene na koncu, da se lahko urno giba med gumbi. ušiljeni prstki so pač dokaz nenadjebljive tehnike. zato je večina ugovorov proti millsovemu miksanju le izraz začetniškega vrednotenja dja. je pa res da ni tehnika tisto, kar ga uvršča v sam vrh techno djev, čeprav je v kombinaciji z ostalim zelo pomemven faktor, če se že govori o eliti.
odgovori >>