Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BOLJ GLASNO PAČ NE BI MOGLO BITI, ponedeljek ob 16.00 (3451 bralcev)
Ponedeljek, 19. 2. 2007
Ariana Ferfila



Ansambel Kebataola si tokrat v sodelovanju s pianistom Bojanom Goriškom in altom Giovannina Raffanelli-ja prizadeva iskati stičišča besede, glasbe in giba. Morda novi uprizoritveni, glasbeno-scenski projekt Stripsody res predstavlja drugo verzijo pustolovsko-vokalnega razvrata vrhunsko šolanih opernih pevk. Svoj novi projekt je Karmina Šilec namreč vehementno označila za vokalno gledališče, gledališče glasov, ki vzpostavlja nova razmerja med izraznimi sredstvi. Vendar gre za projekt, idejo, ki je šele na začetni stopnji gledališkega, vokalno-gibalnega eksperimenta. Če kot vodilo projekta Stripsody izpostavlja raziskovanje novih uprizoritvenih hierarhij, odprte forme nihanja med koncertom in gledališko predstavo, moramo dodati, da se mnogo razpoložljivih gledaliških sredstev ne samo inferiorno postavlja v razmerje do glasu, temveč se jih preprosto izpušča.

Res je, da gledališče preteklih desetletij ukinja hegemonijo besedila, nujo fabulativnega razvijanja odrskega dogajanja ter hierarhijo gledaliških sredstev z besedo na vrhu. Res je tudi, da se gledališče oddaljuje od brezpogojne smiselne zasnove in sinteze, od možnosti sintetizirajoče intepretacije. Vendar govoriti o fragmentiranju naracije, o fenomenu umanjkanja kakršnegakoli koherentnega pomena uprizoritve, ni isto kot govoriti o uprizarjanju principa točk. Karmina Šilec je namreč izbrala fragmente tekstov velikih imen, kot so Rilke, Joyce, Plath, Stein in jih prenesla v zvočni univerzum. Lahko bi rekli, da so teksti prevedeni v nesemantično zvočno poezijo, da pride do destrukcije jezika, da se besede razlezejo na področje čiste zvočnosti. Nikakor pa Stripsody ne kaže na nefabulativno, fragmentarno zgodbo, kot v časniku Delo povzema Tanja Jaklič.

Stripsody deluje precej neizvirno na področju raziskovanja možnih načinov umeščanja vokalne glasbe v gledališki prostor z atributi gledališča; prostora, giba, luči. Čeprav se po besedah avtorice projekta to postavlja za enega vodilnih motivov tovrstnega delovanja, se Kebataola ne udomači najbolj na gledališkem odru. Skromna je izraba luči, prostorske razsežnosti, prevlada vokalnega podviga pa skorajda doseže kritično točko dolžine. Konstantno ponavljajoči vrstni red nastopajočih nedvomno ne dinamizira ritma uprizarjanja. Najprej klavirska, sicer brezhibna, uvertura Bojana Goriška, nato oranžno razsvetljen, privzdignjen alt Giovannina Raffanelli-ja, ki mu sledi solistični vokalni monolog ali katera izmed preostalih možnih kombinacij kvinteta.

Da ne bo pomote, ansambel Kebataola je kvintet dolgoletno šolanih, vrhunskih ženskih vokalov. Kompozicije, ki so bile brezhibno izvedene, je kvintet z moškim altom in pianistom nedvomno poglobljeno obdeloval nekaj mesecov. Čeprav v gledališkem listu lahko najdemo veliko visokoletečih domislic, pa lahko zasledimo tudi navajanje želje, da bi se vokal otresel nadzora in razvijal v svobodnejši atmosferi.

Po vsej verjetnosti se mojstrice grla in glasilk želijo otresti dolgoletne forme vokala. Izšolan glas resda zmore doseči zvočne prostore mrmranja, kričanja, govora, žvižganja, šepetanja, saj gre vendarle za povsem običajne fonetične ekspresije človeškega bitja. Vendar je stalno prisoten refleksni nadzor šolanega, izpopolnjenega, čistega vokala, ki ne zahrope, zaide, sfali, popusti, razočara, začudi – temveč še zmerom impresionira. Še vedno umanjka poglavitna razsežnost novega gledališča: prezentiranje in ne reprezentacija; če že hočemo uvrščati vokalno gledališče v spekter novejših gledaliških fenomenov.

Nedvomno se v vokalnem ženskem kvintetu kaže velik potencial. Dva solistična monologa sta izstopala, vendar ne po kvaliteti vokalne dovršenosti, razpona, temveč po celostni prezenci fizisa in razčiščeni ideji namena uprizarjanja. Ansambel Kebataola, če se bo lotil tretje verzije projekta Stripsody, si lahko v prihodnje zastavi izzivalen podvig: zrušiti hierarhijo gledaliških sredstev s fascinantnim vokalom na vrhu. Morda se je tokrat kdaj pozabilo, da gledališko uprizarjanje zahteva več kot le en hegemonski element –vokal. Nedvomno je vokal vsem petim ustvarjalkam najmočnejši adut, vendar oder postavlja dodatne zahteve in če se ansambel Kebataola postavi na gledališki oder, mora sprejeti pravila nove igre.

zvočne drobtinice v eter frcala ariana.



Komentarji
komentiraj >>