Ob površnem preletu Brulčevega kratkometražnega prvenca bi lahko rekli, da tako tematsko kot slogovno ne odstopa od že začrtanih smernic, ki so jih v zadnjih nekaj letih izoblikovali slovenski pisci kratkih zgodb. Zopet lahko prebiramo zgodbe o preprostih ljudeh, vsakdanjih rečeh, vse pa se dogaja tu in zdaj, zapakirano v nesvetlečo emabalažo in brez velikih besed. Vendar je površno prebiranje deloma varljivo. Drži, Diznilend pripoveduje o preprostih ljudeh in tudi o vsakdanjih rečeh, vseeno pa je Brulčev način pripovedovanja drugačen, svež. Pisatelj se skoraj v celoti, izjema sta kratki zgodbi Na televiziji in Mesenka, v katerih se tovrstnih dejanj zgolj dotakne, izogne čim bolj šokantnemu opisovanju vsakršnega nasilja, raznim sado-mazo variantam itd. Skratka temam, ki se zdijo dandanes med slovenskimi pisatelji zelo priljubljene in ki nam slovenskega Janeza, prikazujejo tudi v drugačni luči.

Zanimanje zbujajoč naslov Brulčeve zbirke kratkih zgodb nas ne popelje v imaginarni svet risanih junakov. Pozornemu bralcu bo to razkrila že slovenjena različica ameriškega imena imaginarnega parka. Slovenski diznilend uteleša vse tisto, kar bi Brulčevi literarni junaki radi bili, oziroma obljublja izpolnitev njihovih sanj, vendar njegovi obiskovalci vedno znova ostanejo pred zaprtimi vrati. Diznilend se jim spet in spet zruši na glavo.

V petnajstih kratkih zgodbah se Matjaž Brulc zelo dobro vživi v najrazličnejše osebe. V prvi zgodbi nas seznani z vsakdanom kolesarja, sledijo družba nedoraslih prijateljev, zdolgočasen in vsega naveličan zakonski par, brezdomca, večni študentje, homoseksualna zapornika itd. Vsem pa je skupno to, da živijo v leru. In čeprav so izrazito pasivni, jim ne moremo reči antijunaki. Navkljub večjim ali manjšim preprekam, ki jih vedno znova butnejo ob tla in jim preprečijo doseči sanje, se ne vdajo v usodo. Lahko bi rekli, da je vztrajnost tista, zaradi katere si zaslužijo, da jih označimo za junake.

In s kakšnimi problemi se soočajo Brulčeve literarne osebe? Z odtujenimi odnosi v družinskem krogu ali med prijatelji, potrošništvom, globalizacijo, izkoriščevalskim kapitalizmom, ki ga zelo dobro pooseblja John Ford, ob katerem se sprašujemo, ali je namenoma ali zgolj po naključju poimenovan po znanem ameriškem režiserju vesternov. Še posebej, ko opazimo, da v zgodbi Delavnica v podobi vaščanov nastopajo znana imena slovenskega političnega prostora: Bandelj, Drobnič, Jelinčič in drugi.

Odlika Brulčevega prvenca pa ni zgolj v nizanju tematsko različnih zgodb, ampak tudi v njihovem prepletanju. Isti literarni junaki se pojavljajo v različnih kratkih zgodbah, včasih pa se dogodek ene izmed zgodb odvije hkrati z dogodkom v drugi zgodbi. Na ta način avtor doseže občutek povezanosti, občutek, da se vse skupaj dogaja v majhnem provincialnem mestecu, kjer so junaki sosedje, ki živijo drug mimo drugega.

Brulčeve zgodbe se z izjemo kratkih »flashbackov« dogajajo v sedanjosti, vendar jih avtor podaja iz različnih pripovednih perspektiv. V nekaterih nastopa v vlogi prvoosebnega, v drugih v vlogi tretjeosebnega pripovedovalca, v kratki zgodbi X-files pa se celo prelevi v vlogo natakaričinega fanta. Prehod med različnimi pripovednimi perspektivami in slengovsko obarvan ter s kletvicami začinjen jezik, ki naredi literarne junake še prepričljivejše ter s humorjem obarvane usode literarnih likov, so še dodatne odlike Brulčevega kratkoproznega prvenca.

Navkljub omenjenim odlikam, se Brulčev literarni prvenec ni mogel izogniti nekaterim porodnim krčem. Nekatere izmed zgodb bi si namreč zaslužile bolj dodelano obdelavo in tudi pogovorni jezik bi bilo potrebno na nekaterih mestih še dodatno izpiliti. Kot celota pa je Brulčeva zbirka kratkih zgodb zagotovo svež, domiseln in izviren prispevek na slovenski literarni sceni.  

V Diznilend se je podala Kristina S.