Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
RODIN KI SE PIŠE DRUGIČ (4088 bralcev)
Četrtek, 8. 2. 2007
Ariana Ferfila



Odrski dogodek je bil zasnovan pazljivo in subtilno. V ospredje ni bila postavljena izzivalnost performativnih veščin, temveč udobje in ugodje vsakega nastopajočega posameznika. Uporabljena simbolika je bila sila preprosta, nazorna in jasna. Na začetku se je izpostavila osnovna človeška potreba po pripadnosti, bližini, po neločevanju na Nas in Njih. Ko so se vsi nastopajoči prvič postavili na oder in obmirovali, ko so se soočili s situacijo biti osvetljen in viden, je bil to zadostni izziv za nastopajoče in silna trditev za publiko.

Zgodba, ki je pretežno vključevala znanke odrskih luči; Matejo Rebolj, Baro Kolenc, Manco Krnel in Ireno Tomažin, in ki se je komaj dobro začela razvijat, je na neki točki ostala v zraku kot nekakšen nepojasnjen fragment besedila. Rahlo so se dialogi sicer dotaknili problematike obravnavanja in sprejemanja drugačnosti, vendar se je bolj kot na narativno zasnovo odrskega dogajanja osredotočilo na sporočilno simboliko.

Odrski prostor je predstavljal igralno polje, kjer so lahko in celo morali sodelovati vsi. Tekali so po odru, se lovili, skakali in vrteli, drobili krede, pisali črke na kocke ter si prigovarjali, da je Avgust lepo ime. Kaj več pravzaprav niti ni bilo potrebno, pa tudi je bilo pomembno, da so stvari vsi nastopajoči počeli in zmogli početi skupaj. Prav je, da se oder ponuja kot odprt prostor, kot prostor morebitnega soočenja posebnega in drugačnega. Saj, mar ni prav oder namenjem teptanju mejnikov pravega, dovoljenega, zaželenega, ustreznega obnašanja, izražanja in gibanja?

Katarina Bulič, Iztok Gubanc, Dalibor Nedić, Nina Nestorović, Robert Vardijan in Dare Pavlin bodo v Stari elektrarni nastopali še danes in jutri. S podpornimi gledališkimi instrumenti kot so zvočna podlaga, luč, spremljevalni tekst in kostumi si bodo še danes in jutri prizadevali s svojo sproščenostjo, iskrenostjo in naravnostjo na odru, premakniti kakšen kamenček v kolesju mentalitete razumskega človeka. Človeka urejajoče in civilizirajoče načelnosti. Prav oder namreč nudi ta potencial drugačnega pogleda, ki si prizadeva k zoperstavljanju udomačenosti percepcije. Barbara Novakovič Kolenc je nedvomno opravila dobro delo. Ko se je paraliziranemu mladeniču na invalidskem vozičku uspelo v loku samostojno premakniti nazaj in ko so se od uspelosti izvedbe so-nastopajočemu od silnega navdušenja stisnile pesti, je bil to tisti moment potrditve, ki poudarja pomembnost tovrstnega sodelovanja.

V Stari elektrarni napenjala oči Ariana.



Komentarji
komentiraj >>