Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
V NADALJEVANJU GIBALNE POSLASTICE, ponedeljek ob 13.15 (3797 bralcev)
Ponedeljek, 26. 2. 2007
Alja



Njena prečiščena uprizoritev se poigrava z gibalnim potencialom telesa, le da za razliko od običajnih posegov po njegovi estetiki to išče v deformacijah. Primer je gibanje po eni nogi in plazenje, v katerem akterka prevzema podobe pohabljenih beračev ter iz njih razvija spačene oblike. Akterka jim kljub njihovi drugačnosti skuša priplesati status lepega in s svojo lastno prezenco ji to tudi uspe.

 

Predstava Zarjavele trobente koreografa in plesalca Branka Potočana, ki se že vrsto let ukvarja s fizičnim teatrom, je zadela v polno. Prepletanje cirkuških elementov z brezhibnimi in uravnoteženimi gibi plesalcev je speljana tako perfekcionistično in s stilom, da je osvojila srca vseh gledalcev. V ospredju je raziskovanje težišča in lastnega manevrskega prostora, ki ga vleče dolga kovinska cev, ki je obenem lahko nihalo, vrv, orodje, orožje, umetniška inštalacija in glasbilo.

Domiselna svetloba in do potankosti izdelana oderska postavitev Potočanove predstave ustvarja zanimive optične učinke, igranje s podajanjem cevi in izmikanjem pa deluje tako posrečeno, da se vprašamo, zakaj se že prej nihče ni spomnil česa takega. Seveda vse to ne bi bilo možno brez odlične dramaturgije in glasbe v živo, ki je poskrbela za veliko vrhuncev v predstavi. Najboljši del, ki Potočana naredi mojstra nad mojstri, je prav gotovo prizor dveh plesalcev, ki s sabljanjem ustvarita zvok, ki ga nadaljuje klavirska glasba v zakulisju.  

 

Za najbolj seksipilno in neklišejsko predstavo Gibanice je brez dvoma poskrbela predstava Tanje Skok z naslovom Bassa Continua. Gledalcem je pričarala vzdušje renesančne Istre in Toskane, subtilnost dvornega plesa med moškim in žensko, ki ju povezujeta instinkt in narava. Glavni motiv pri ustvarjanu predstave je freska Mrtvaški ples iz hrastoveljske cerkve, le da je predstava polna življenja in erotične energije.

 

Predstavo Bassa Continua sestavljajo etnografski elementi, izdelana metaforika in simbolika, ki se navezuje na mediteransko življenje, dvorna glasba in renesančna oblačila, piko na i pa daje zaključni monolog v istrskem narečju, ki je definitivno najbolj erotičen monolog vseh časov. Dramaturško in koreografsko je predstava izpeljana brezhibno in si zasluži največjo pohvalo za enkraten koncept in izvirnost.

 

Predstava Tkalci koreografinje in plesalke Andreje Rauch je sprožila medla in mešana občutja. Najbolj fascinantna je bila predigra, en sam trenutek, ko so gledalci vstopili v prostor dogajanja in niso vedeli kam naj se postavijo. Zaradi domiselne scenografije in naključne postavitve sedežev je bilo namreč nemogoče ločiti plesalce od gledalcev, s tem pa so pri gledalcih vzbudili strah, kam naj se postavijo in kako naj sploh odreagirajo. Zavest o akterjih in pasivnih opazovalcih, umetnikih in gledalcih, še nikoli ni bila tako rahla in mogočna obenem.

 

Tkalci so sestavljeni iz štirih zgodb, ki so preslabotno zasnovane, da bi lahko obdržale gledalca v koncentraciji in razmišljanju. Nekje vmes se pojavi neumesten intermezzo iz sedanjosti, ki poskuša delovati komično in poruši že tako načeto rdečo nit predstave. Pohvaliti velja luč, sceno, zvok in poskočnost mladih plesalcev, medtem ko je dramaturgija predstave pod zadovoljivim nivojem.

 

Poslastico letošnjega programa zavzema posebna kategorija, kamor se je uvrstila otroška gibalna predstava Martin Krpan, ustvarjena pod taktirko mojstra fizičnega gledališča Dušana Teropšiča in njegove ekipe. Pohvala organizatorjem, da so s to izbiro tudi mlajšim namenili možnost obiska festivala, čeprav je predstava lična tudi za odrasle oči. O tem, da ni dovolj uprizoritvenih vsebin za mlajše gledalce in da umetniški izobraževalni program peša, je bilo govora že na petkovi okrogli mizi, kar posledično vodi do prevladujoče mentalitete, ki za umetnost pogosto nima posluha .

 

Otroci so se, ne meneč za vse te težave, imenitno zabavali. Predstava sledi   konceptu zgodbe, ki ga izvirno obarva v gibalno govorico. S pomočjo čudovitih barvnih kostumov, izbrano glasbeno spremljavo, humorno igralsko izvedbo ter obvezno neposredno interakcijo z občinstvom povzema vse bistvene elemente otroške predstave. Zabavalo se je tudi odraslo občinstvo, uživajoč v enih redkih priložnosti, da se brez umskega vložka oklene jasnosti vsebinske poante in lahko le sproščeno spremlja estetiko interpretacije.

 

Sledila je najkrajša, dvajset minut dolga predstava z naslovom Republika prahu.   Gre še za eno od solističnih izvedb, delo Urške Vohar. Akterka na preprost način povzame delo umetnika, ki svojo inspiracijo išče v že obstoječem izdelku, ga interpretira v skladu s svojo domišljijo in umesti v lastno pozicijo do sveta. Ob pomoči starega projektorja se na steni rišejo sence bolj ali manj na tleh plesočega akterkinega telesa, ki si za ozadje izbere besede, ki govorijo o zorenju breskvic.

 

V sodobni umetnosti smo velikokrat priča pojavom, ki delujejo zelo nerazumljivo, čeprav imajo morebitni jasen izvor. Tako se gledalci in še posebej kritiki na vse pretege ukvarjajo z zapletenimi razlagami neke uprizoritve. Tisti redki posamezniki, ki priznajo sebi ali celo drugim, da ničesar ne razumejo, se sami obsodijo na izobčenje. No, v tej predstavi nam je bila zadrega prihranjena. Na koncu se namreč izkaže, da je akterka črpala navdih iz besedila poskočne zimzelene melodije.

 

Predstava 4 plus 1 plesalca Igorja Sviderskega se nanaša na štiri koreografe – Matjaža Fariča, Sinjo Ožbolt, Branka Potočana in Tanjo Zgonc - ki so krojili enajstletno koreografsko pot avtorja. Štirje različni koreografski stili sovpadajo z Vivaldijevimi štirimi letnimi časi in življenjskim krogom, ki se začne s pomladjo in preneha z zimo, da bi se lahko ponovno odvili. Predstava začne nadvse vzpodbudno s prikazovanjem ločenih telesnih delov, ki v zatemnjeni svetlobi delujejo sila groteskno in se nadaljuje v raziskovanju prej omenjenih koreografskih stilov, ki jih avtor spelje tako zavzeto in precizno, da ga lahko samo nemo občudujemo. Njegova predanost telesu, gibu in posameznemu stilu je na mestih že nevzdržna, zlasti če se gledalec pri sebi zave, da sam nima moči, da bi gledal v takšno brezno obsedenosti. Koreografsko nedvomno zelo močna predstava, ki jo bo avtor upajmo kmalu še prerasel skozi izdelavo oz. dodelavo svojega unikatnega stila.

 

Gibanico je zaključila ljubljanska premiera Sun city, koreografska stvaritev Gorana Bogdanovskega, ki jo je bilo do sedaj možno videti le v Novem mestu. V njej se uveljavljeni plesalec prvič odpove svoji odrski prezenci. Najbrž predvsem zaradi tega pa morda tudi zaključku v čast, se je v preddverju Stare elektrarne trlo veliko preveč ljudi, kolikor jih lahko sprejmejo njene tribune. Tako jih je precej ostalo pred vrati, nekaj srečnežev pa se je lahko zgnetlo na tla. Ni kaj, očitno so dobri časi za ples.

 

Bogdanovski je svoje upe položil v sedem plesalcev, ki jih zaznamuje plesna raznolikost in tako se v prevladujoče gibe sodobnega, mešajo elementi klasike, hip hop-a in indijskega plesa. Koreograf si je zastavil zahtevno nalogo – iz različnih stilov izluščiti bistveno, ki se ne bo izpridilo v medsebojnem kombiniranju in kar bo posamezne gibalne delce nadgradilo z strukturo, ki presega konvencijo absolutnega plesa. Rezultat je kolaž zaporedja gibalnih sekvenc, v katerih se združujejo in razpadajo posamezni akterji.

 

V primerjavi z novomeško predstavitvijo je bilo na včerajšnji moč opaziti nekatere spremembe, ki so dali predstavi podobo večje prečiščenosti. Bogdanovski je izločil vse pop elemente petja in govora, kar njegovo sončno mesto spremeni v povsem plesno in ga s tem otrese nepotrebnega spektakelskega značaja. Majhni popravki ustvarijo dramaturško bolj jasen koncept in celotna predstava zažari v koherentni strukturi, ki temelji predvsem na estetiki.

 

Gibanica se je zaključila tako, kot se je začela: v plesnem stilu. Na njej so nastopili stari plesni mački pa tudi mlajši zvedavi plesalci, ki previdno stopajo po lastnih stopinjah. Lahko rečemo, da je bila letošnja sezona dobra, da je ponudila veliko mojstrskih koreografij in idej, ki bodo potrebovale še nekaj časa, da bodo v celoti dozorele. Na obzorju se pojavljajo novi žanri, ki so povezani z vključevanjem humoreske in stand up komedije – morda se bodo že naslednje leto izkristalizirali v   dance up komedijo.

 

Vseeno pa večina prisega na preverjene koreografske in dramaturške obrazce, ki se morda že preveč ponavljajo. Kar bo Gibanico okrepilo, je sveža kri, ki prinaša eksperimentiranje s formo in idejo, zato lahko samo upamo, da se bo čim več mladih odločilo za ples. Na tem mestu ni odveč poudariti, da potrebujemo več delavnic sodobnega plesa, ki bodo novačile ljudi iz šolskih klopi, zlasti pa potrebujemo sodobni ples kot izbirni predmet na vseh srednjih šolah.

 

Na koncu zatrdimo, da je bila Gibanica dobro obiskana in da se je letos med gledalci pojavilo ogromno tujcev, ki so postali pozorni na tovrstne festivale pri nas. Kvaliteta predstav je bila sicer povprečna, čeprav so nekatere izrazito izstopale. Pohvaliti velja koreografe, plesalce, tehnike in sodelavce za njihov trud in upajmo, da nam naslednja leta spet obrodijo bolj žlahtno kapljico svojih teles, da bo Gibanica še bolj prebavljiva in sočna.

 

Gibanico sta do konca pojedli, prebavili in izločili Alja in Miša.



Komentarji
komentiraj >>