Sreda, 28. 2. 2007
outlaw
* Govorjenja o Tomažu Pengovu se v zadnjem času - že kako desetletje ali dve, če smo natančni - lotevamo s skrajno previdnostjo. O njegovem stanju pišemo v prispodobah ali se sploh izogibamo omembi odvisnosti od “glažka vinčka”. Premagati notranje demone, kot bi rekel Kris Kristofferson, izkušnja, ki je pomagala pokopati teksaškega trubadurja Townesa van Zandta. Prav kratek nastop Tomaža Pengova kot gosta na ljubljanskem koncertu Townesa van Zandta v klubu K4 sredi devetdesetih let je bil en zadnjih njegovih nastopov, ki sem mu bil priča. Takrat, 1995. leta, je celo objavil svoj zadnji studijski album Biti tu. Nato je preteklo še eno desetletje, dokler ni 16. in 17. decembra 2005 odigral dveh koncertov v Viteški dvorani ljubljanskih Križank. Zaradi spleta okoliščin sem tista dva nastopa izpustil. Tako ne morem primerjati neposrednih vtisov z nastopov z vtisi ob poslušanju pričujočega zvočnega zapisa. Sem pa bil na Pengovovem nastopu leto kasneje, decembra 2006, na istem mestu. Primerjava s tem koncertom in spomin na nastope izpred dveh in več desetletij pa je naslednja:
Tomaž Pengov je nesporno en najbolj silovitih in večplastnih slovenskih ustvarjalcev, ki zgolj še enkrat potrjuje, da so razno razne samovoljne delitve na slogovne in izrazne oblike bolj ali manj brezpredmetne in vedno le enostranske ali delne. Pesnik in glasbenik v eni osebi, pisec pesmi ali kantavtor ali singer/songwriter, vse to so le približne opisne oznake, ki zgolj nakazujejo stvar samo. “Ko najdem besede, že slišim glasbo. Ko pa slišim glasbo, začnem iskati besede”, je njegova pogosto navajana izjava. Ustvarjalec torej, ki živi v svetu besed in glasbe. V posebnem svetu. V samotnem svetu. Samota je pogosto uporabljena beseda, ko razmišljamo o pesnikih in piscih pesmi. Tovrstno prispodobo uporablja tudi Milan Dekleva, ko med drugim pravi: “Ko godca vzame samota, postane njegova pesem kristal ognja.” Samoto smo lahko v pesmih Tomaža Pengova čutili vseskozi, od klasične plošče Odpotovanja iz 1973. leta dalje. Hkrati je omenjeni album že z naslovom omenjal še en vidik tovrstnega početja, človekovo neskončno iskanje: stopiti na pot, na Cesto. Potovanje nespečih. Tudi naslednja albuma, Pripovedi in Rimska cesta, sta se gibala v istem vesolju: Na daljnem kolodvoru, Vandrovček … Koprnenje, vstop v svet onkraj, kar se je odpiralo tudi na albumu Biti tu: Sojenice in klateži, Škrat Tom.
Tomaž Pengov ni bil nikoli pretirano zgovoren. Vsaj jaz ga ne poznam kot takšnega. Pozorno je iskal in tehtal vsako besedo, ki jo je izrekel ali zapisal. Tudi na nastopih pred četrt stoletja in več je predvsem z vso skrbnostjo prebiral strune na dragoceni kitari in bolj ali manj zamaknjeno pel svoje pesmi. Resda se spomnim tudi kakega nastopa, ko je med pesmimi pripovedoval dolge zgodbe o svojih potovanjih in o trenutkih, iz katerih so nastajale pesmi. Takrat je nastop deloval kot celota tistih pripovedi in pesmi, ki so bile spet pripovedi. Na žalost noben od tistih koncertov doslej ni zabeležen na kakem nosilcu zvoka. Nedavno objavljeni album z enostavnim naslovom Koncert je tako prvi meni znan in uraden dokument s kakega nastopa Tomaža Pengova. Končno, skoraj prepozno, na nek način nepričakovano, hkrati pa nadvse dobrodošlo. Karkoli si kdorkoli že misli o „današnjih zmožnostih“ Tomaža Pengova, kot se je izrazil nek poslušalec na enem od forumov.
Tokratni koncert Tomaža Pengova decembra 2006 sem obiskal zaskrbljen, kako ga bo sploh izpeljal. Zdi se mi, da so še nekateri drugi prisotni v sicer polni Viteški dvorani zadrževali sapo ob vsaki izvedbi, kjer smo čakali, ali jo bo Tomaž Pengov speljal do konca. Pa jo je. Ko sem si oddahnil in se lahko sproščeno spominjal nastopa kot minulega in dokončanega dogodka, mi je ostala v spominu predvsem njegova ostrina. Manifestativna samota, je rekel Milan Dekleva. Kar boleč, ganljiv občutek moči besede samotnega ustvarjalca, ki se še vedno bori, ki je še vedno tu in še vedno posreduje svoje dragocene pesmi z vso skrbnostjo, čeprav nekoliko bolj negotovo, krhko. Tu ni umestno nikakršno pomilovanje, temveč spoštovanje do velikega ustvarjalca in do njegovih pesmi.
S tega zornega kota delujejo posnetki na albumu Koncert z njegovih nastopov decembra 2005, torej izpred enega leta, v primerjavi z vtisom z nastopa leto kasneje še nekoliko bolj zanesljivo, gotovo. Ne zgolj spomin, temveč tudi tu in zdaj. Spet primerne besede Milana Dekleve: „Začutili boste Tomaževo vjédkanost v čas, borbo proti pozabi. Plemenita borba, ni kaj!“ Še vedno pokončen ustvarjalec, resda že nekoliko utrujen od bojev. Album pa ni zgolj spomin na neke minule čase in namig na izginulo veličino, temveč sam po sebi predstavlja manifest odločnosti in predanosti. Nekateri sicer govorijo o nerodnem prebiranju po strunah, o skrajnem naporu prebiti se skozi pesem, o zvočnem zmazku in podobno. Lahko vzamemo na znanje. Meni osebno skozi te plasti prodira predvsem glas Tomaža Pengova, zvok njegove kitare in besede njegovih pesmi.
Za pričujočo oddajo Koncert Radia Študent sem z albuma Koncert Tomaža Pengova, ki vsebuje za dobro uro posnetkov, izbral tričetrturni povzetek. Ne morem reči, da gre za izbor najboljšega. Enostavno sem vzel prve tri pesmi in zadnjih deset ter izpustil vmesnih sedem. Seveda zaradi časovnih omejitev oddaje. Tako bomo slišali pesmi Cesta, Vrnitev in Nerodna pesem, vse s prve in druge plošče, nato pa pomenljivo Glažek vinčka, za katero se zdi, da jo je Tomaž Pengov decembra 2005 odpel s še posebnim veseljem. Namerno sem vključil edini komentar Tomaža Pengova med pesmimi, zabeležen na plošči, nato pa se zvrstijo še pesmi z vseh njegovih plošč: Na nekem daljnem kolodvoru, Maškare, V nasmehu nekega dneva, Bila sva vse, Čakajoč nase, Stari Klovni, spet namerno vključena instrumentalna skladba Silba, ki pokaže, da so Tomaža Pengova prsti kljub vsemu še dovolj ubogali, nato pa zadnja pesem, recitacija Pomisli.
pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>