Sobota, 3. 3. 2007
goran
* Zdravo glasbeno okolje je prav gotovo en pomembnejših elementov za vzpodbudo kreativne žilice pri že obstoječih glasbenikih ter tudi tistih nadebudnežih, ki na tak ali drugačen način gojijo željo po izražanju skozi zvok. Medtem, ko se na domači grudi predstavi bore malo najbolj aktualnih umetnikov s področja elektronske in elektro-akustične glasbe, pa se konzumentom in ustvarjalcem nekoliko bolje godi v Beogradu, kjer se vsak oktober zgodi podobnim godbam namenjen festival Dis-patch, s katerim pokrijejo nekatere tisti trenutek najbolj zanimive predstavnike obeh omenjenih izrazov. Priložnost za predstavitev vsako leto dobijo tudi srbski glasbeniki, tako tisti že uveljavljeni kot tudi tisti, ki šele vstopajo v glasbeno sredino. Med slednje lahko postavimo tudi beograjskega eksperimentalnega kitarista Woo-ja, ki je na četrto edicijo tega vedno bolj prepoznavnega festivala pred dvema letoma poslal demo pod naslovom ‘Mobi Rock’.
Navdušil je tako izborno žirijo kot tudi publiko, očitno pa so odprtih ušes koncert spremljali tudi predstavniki naše domače, v elektronsko glasbo zazrte etikete rx:tx, ki so z Woo-jem navezali stike in mu sedaj tudi založili prvenec. Tiste, ki vas bo album prepričal, na tem mestu opozarjamo, da naj bi se plošček v trgovinah sicer uradno pojavil šele 20. marca!
Woo je podobno kot številni njegovi somišljeniki glasbeno pot začel v bendu. V njegovem primeru je bila to noise-rockovska zasedba “Off”, preko katere je kot soustanovitelj vstopil v družbo istomislečih umetnikov, združenih pod znamko Belgrade Noise Society. Gre za odprto skupnost, ki združuje kreativce iz različnih umetnostnih področij, glavna ideja pa je izmenjavanje izkušenj in širjenje obzorij. Skozi koncertne nastope, bodisi solistično ali kot član različnih formacij znotraj kolektiva, si je Woo nabral številne izkušnje, ki jih je nekajkrat že predočil tudi slovenskemu občestvu. Med drugim je nastopil tudi v sklopu Cross Radia tudi na lanskem Trnfestu. Zvočna materija, ki jo preko strun svoje kitare prebira glasbenik, je sicer v prvi meri gotovo najbolj atraktivna prav za predstavljanje pred živo publiko, vendar pa Woo v plošček ‘Mobi Rock’ vreže deset skladb, ki so nadvse primerne tudi za poslušanje na domačih predvajalnikih.
Tisti, ki porečejo, da Woo ni ne prvi ne zadnji kitarist, ki se je lotil podobnih elektro- akustičnih viž, imate seveda prav. In kljub temu, da v zadnjih nekaj letih podobna praksa številčno močno narašča, se njegova glasba sliši presenetljivo sveže. To doseže z dobro odmerjenim navigiranjem med tistimi bolj hrupnimi, post-abstraktnimi skladbami na eni, ter tistimi v kitarski ambient ovitimi kosi na drugi strani. Ko gradi večplastnost, se spogleduje z estetiko novodobnega shoegazerja in mojstrom tovrstnega početja, Avstrijcem Christianom Fenneszom. Ko ostane pri bolj minimalističnih linijah, se v spomin prikrade zvočna redukcija nekaterih tokijskih kitaristov iz krožka Onkyo, v nekaj skladbah pa se skozi zgoščen, brneč ambient, približa tudi kozmičnim praksam evropskih pionirjev ter nekaterim novejšim solističnim delom sedaj že kultnega japonskega umotvora, Kawabate Makota. Vendar pa vse te primerjave ne pomenijo, da nam Woo skozi svojo glasbo podaja reprodukcije omenjenih glasbenikov. Ne. Vse skladbe nosijo neko njemu lastno estetiko, ki jo v celoti zgradi le s kitaro in efekti ter celo vrsto različnih majhnih neglasbenih napravic kot so mobilni telefoni, daljinski upravljalniki, magneti, računalniške miške in drugi podobni vsakdanji pripomočki, katerih zvok oziroma signal preko kitarskih strun prevede v neko novo, čutno formo.
Kljub temu, da gre za prvenec, lahko torej album ‘Mobi Rock’ postavimo ob bok izdelkom mnogih že uveljavljenih glasbenikov. In ker se je na beograjski sceni tudi skozi Belgrade Noise Society pojavilo že nekaj novih, v podobno izraznost zazrtih umetnikov, se nadejamo, da bo plošček, ki je izšel za domačo hišo, k ustvarjanju vzpodbudil tudi kakšnega nadebudneža iz podalpskih logov.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>