Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 25. 3. ´07 ob 15.00; Različni izvajalci: World Psychedelic Classics 3: Love´s A Real Thing. The Funky Fuzzy Sounds of West Africa (Luaka Bop, 2005) (4213 bralcev)
Nedelja, 25. 3. 2007
tadej



* Utopija hipijev je bila ustoličenje užitkarstva, kanaliziranje odtekanja krivičnih in dolgočasnih dni v eno samo harmonično srečo, kot stično točko vseh njihovih načel. S tem so, če smo malo hudomušni, navdahnili ravno svoje »nasprotnike«, torej oblast. Ta je z verige snela užitek kot imperativ in kmalu tudi sama podlegla temu virusu, saj se je ugnezdil kar v vesti ljudstva. In tako je danes svojo dominanco razširil kar na celoten trg življenjskega smisla, z vsem bliščem patetike pa kaže svojo zgrešenost. Ampak hipijevski pogled na stvar je bil seveda drugačen. Svojo ideologijo so videli kot izhod iz sveta krivic in bede, čigar mikavnost je naraščala z nepravičnostjo dejanskega položaja. In zato verjetno ne preseneča, da so se v Afriki, deželi maksimalno debilnih političnih oblasti in težavnih družbenih razmer, ideje dolgolascev dobro prijele. To je eden izmed potrebnih pogojev za žmohtnost ustvarjalne vere, ki je v našem primeru povila relativno močno glasbeno sceno. Pri tem seveda ne gre zanemarjati imanentne genialnosti črnskih muzikantov, glasbenih revolucionarjev, ki so bili na zahodu Afrike še posebej aktivni.


Prva stvar, ki preseneča na pričujoči kompilaciji je ta, da na njej ne najdemo očeta afrobeata, Fela Kutija. Na internetu sem sicer zasledil informacijo, da kompilacija prihaja iz "pred-Fela" obdobja, vendar je Fela že pred časom naše plošče muziciral s svojo zasedbo Koola Lobitos. To omenjamo zato, ker so bili v času, ko internet še ni omrežil našega planeta, glavni vir glasbenih vplivov ravno trubadurji tipa Fela Kuti. On se je namreč glasbeno izobraževal v Angliji, tam ustanovil Koola Lobitose, se vrnil v Nigerijo, ponovno aktiviral bend, šel v San Francisco, se zopet vrnil in tako izobraževal tamkajšnje glasbene navdušence. Poleg tega tudi James Brown - človek, ki je v glasbo globalnega zahoda prvi vpel ritem na vseh nivojih, kot reciklažo črnske plemenske glasbe, za svoj vpliv na izum funka navaja Tonya Allena, Kutijevega bobnarja. Sam funk pa je seveda tudi povratno vplival na razvoj afrobeata. Iz te zgodbe na primer lahko vidimo to pinkponkiranje glasbenih vplivov in seveda nujno prisotnost obeh strani. S tem želim samo poudariti pomembnost Zahodne Afrike v glasbeni zgodovini. In poleg tega, da so se na tem področju izvajale zanimive fuzije s tradicionalno afriško glasbo, sestavljene iz rocka 60-ih, jazza in latinskih ritmov, ki so z afriško rumbo prihajali iz Konga, ima Zahodna Afrika tudi izredno pomembno vlogo pri odkritju modernejših plesnih žanrov, kot je na primer techno in z njim povezan sodobni pop. Tu se je namreč dogajala intenzifikacija prej omenjene ritmike, ki je ravno s Felo Kutijem dosegla nivo repetativne hipnotike, z vso potrebno dolžino komadov. Hmmm, mogoče pa ravno v dolžini komadov tiči vzrok, zakaj Kutija ni na seznamu – njegovi dolgometražci v kontekstu omejenega prostora cd ploščka nekako niso v skladu s predpisano harmonijo.


Da pa ne bomo govorili samo o tem, koga ni, pa raje poglejmo kdo vse se skriva na dotični kompilaciji Love's a Real Thing. Tu je na primer stari maček, kamerunski saksofonist in vibrafonist Manu Dibango. Znan je po tem, da je domačo kamerunsko godbo z imenom makossa distribuiral širom sveta, nekateri pa mu pripisujejo celo prvi disco komad, naslovno pesem iz albuma Soul Makossa. Na naši kompilaciji ga predstavlja zanj ne preveč značilna pesem Keleya. Potem so tu še gambijski Super Eagles, pionirji afriške popularne glasbe in posledično na tej celini zelo uspešen bend. Njim je na kompilaciji odmerjen prostor, namenjen ženskam in romantičnim dušam. So pa tudi lep primer tega, da je bil angleški del Zahodne Afrike, za razliko od francoskega, v večji meri izpostavljen globalnim glasbenim trendom. Predvsem je treba omeniti, da so glasbeniki iz francoskega dela ravno zato po večini bolj eksperimentirali, čeprav verjetno le v ušesu poslušalca. Mladi afriški muzikantje namreč niso zavestno iskali novih izraznih možnosti, ampak so le na svojevrsten, tradicionalen način preigravali slišane žanre. Na preostalem delu plošče pa se znajde še veliko raznolike glasbe, za katero poskrbijo naslednji izvajalci: Orchestre poly-rythmo de cotonou dahomey, kot eden največjih glasbenih eksportov Benina v tistem časa, Moussa doumbia iz Malija, William Onyeabor iz Nigerije, pred kratkim tudi remiksiran s strani Scientista. Iz okoliških držav pa prihajajo še Ofo & the black company, Gasper lawal, Bunzu sounds in tako naprej.


V nadaljevanju vas torej čaka glasba iz obdobja afro-boysov, wah-wah pedalk in LSD-ja, ki so v afriških klubih novih generacij nadomeščali Jimija Hendrixa in Jamesa Browna in ki so temu delu sveta še toliko bolj domači. Dobra stran kompilacije je tudi ta, da učinkuje precej koherentno, čeprav je na drugi strani naklonjena na primer tudi kubansko navdahnjenim konzervativnejšim izvajalcem kot so na primer No. 1 de no. 1, ki nekako ne sodijo pod okrilje naslova plošče.









pripravil Tadej Droljc


Komentarji
komentiraj >>