Sobota, 10. 3. 2007
goran
* Ponovno smo na Islandiji in ponovno v sobotni Tolpi Bumov. Torej terminu, ki si ga običajno lastijo tiste najbolj samosvoje godbe. Tudi Orlygur Thor Orlygsson (izg; orligson) ali skrajšano Ölvis (izg; 'elvis), še en glasbenik v množici Reykjaviških posebnežev, prav gotovo sodi v to neopredeljivo kategorijo. In to kljub temu, da svojo glasbo ponudi v zelo razširjenem pop formatu, kar je še toliko bolj hvalevreden dosežek. Dandanes, ko je glasba dostopna bolj kot kdajkoli prej in ko poslušamo albume, ki so si med seboj tako podobni, da jih je skoraj težko ločiti, so plošče, kot je ‘Bravado’ postale prava redkost. Sicer pa del zaslug za to, da Ölvisov novi album že po nekaj taktih pritegne pozornost, takisto lahko pripišemo prav tej monotonosti. Seveda ob predpostavki, da govorimo o podobnih praksah.
Slednjih se je Orlygsson lotil že na svojem istoimenskem solističnem prvencu iz leta 2004, na katerem je v ospredje postavil tople kitarske zvoke, ki jih je mestoma vpel v polnočne ambientalne sintetične izpeljanke. Ker je album izšel pri razmeroma majhni britanski založbi Resonant, so ga opazili le najbolj goreči privrženci podobnih godb. Prepoznavnost si je nekoliko razširil z albumom ‘The Blue Sound’ iz leta 2005, na katerem je z bujnimi orkestracijami in vokalom nadgradil izraz s prvenca. Tudi ta plošča je sicer v celoti Ölvisovo avtorsko delo, vendar pa je takrat za snemanje že angažiral nekaj najbolj cenjenih glasbenikov iz Reykjaviških krogov. Med njimi denimo basista Georga Holma ter bobnarja Orrija Dyrasona (izg; dirasona) iz zasedbe Sigur Ros, violinistko Mario Huld Markan Sigfusdottir iz zasedbe Amina (sicer Sigur Rosove strunske sekcije), ter tolkalca in bobnarja Apparat Organ Quarteta – Arnar Geir Omarssona. Vsi štirje glasbeniki, so svoj pečat pustili tudi na novem albumu ‘Bravado’, s katerim Ölvis ponovno naredi vsaj tako velik korak naprej, kot je bil tisti s prvega na drugi album. Plošča je sicer še povsem sveža, zato se zaenkrat še ne opazi, če se je vzporedno z glasbenim napredkom povečal tudi posluh med konzumenti. Vendar pa bi po laskavih recenzijah sodeč temu že moralo biti tako.
Prva in najbolj opazna razlika pri novem albumu je precej bolj bogata zvočna podoba. Medtem, ko so inštrumentalne linije pri prejšnji plošči ‘The Blue Sound’ čiste, pri ‘Bravado’ postanejo nekoliko bolj distorzirane. Večji poudarek pa je tudi na ambientalnih sintetičnih linijah, ki so nadvse blagodejna podlaga v vseh štirinajstih skladbah. Približno polovica njih je opremljena z besedili, ki so ponovno v islandskem jeziku, vendar pa to ne moti, saj Ölvis svoj glas bolj kot za posredovanje sporočil uporablja kot dodaten inštrument. Za tiste, ki vam Islandščina ne dela težav oziroma tiste, ki se tolčete po glavi, ko ne veste, o čem teče beseda, pa pri založbi Resonant sporočajo, da sta tokrat na tapeti globalni kapitalizem in s hegemonijo zasvojene ZDA. Ton, v katerem na temo pridiga ali pa se sprašuje Ölvis, je izrazito pesimističen, že skoraj pasiven in ravnodušen. Kot da ne verjame več, da je blaznost, ki je popadla to svetovno velesilo, sploh še ozdravljiva. Za tiste, ki delimo podobno mnenje, je ’Bravado’ zelo dobrodošel rekvizit. Glasba s tisto tipično islandsko dodano vrednostjo poslušalca pač ponese v nek paralelen prostor, iz katerega z varne distance opazuje, kako nekaj izbrancev pogublja ta, za večino nàs, razmeroma pomemben planet. Kljub melanholični naravi glasba skozi kombinacijo retro in futurističnih elementov, akustičnih in elektronskih prijemov ter rockovske in cinematične embalaže, postreže z neko moralno oporo. Bržkone predvsem na račun lahkotnosti, s katero Ölvis vse te elemente združi v koherentno celoto.
’Bravado’ je album, ki bi ga pod taktirko Ennia Morriconeja ob polni luni in spremljavi My Bloody Valentine, lahko vkup spravil Jarvis Cocker. S predpostavko, da bi se pisal Cockerson, kakopak. Plošča je priporočljiva za vse tiste, ki vam novi, težaški Scott Walker ob večkratnem poslušanju povzroča glavobole, pa tudi tiste, ki bi si želeli Sigur Rosov v nekoliko lahkotnejši a obenem še vedno prepričljivi formi
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>