Maj 1968 zavzema v francoski zgodovini posebno mesto. Študentska populacija, skupaj s priznanimi francoskimi intelektualci, med katerimi je najbolj izstopal Michel Foucault, zaznamuje konec De Gaullove restriktivne politike. Francijo preplavi val liberalizma, vrata inštitucij se odprejo vsakomur, ne glede na vero, raso, spol ali spolno usmerjenost. Mnogi se odrečejo državljanstvu in sami sebe razglasijo za »državljane sveta« (citoyens du monde), prepričani, da so kakršnekoli meje, tako fizične kot psihološke, dokončno prestopljene.

Socialna in seksualna revolucija si svojo pot utreta tudi v literarni diskurz, ki postane svobodnejši, univerzalnejši, prost tradicionalističnih spon, ki so bile v francoski kulturi zmeraj močno prisotne ter skoraj institucionalizirane, predvsem v podobi rigidne Francoske Akademije. Kljub neprekinjenemu toku prežvečenih -izmov, ki se odvija vse do danes, se kot novi obraz francoske literature dokončno ustoliči novi roman (le nouveau roman), ki se je prvič pojavil v 50-ih letih. Literarni lik kot nosilec intrige in značaja se pomakne v drugi plan. Osnovno vrednost pridobiva sam literarni postopek, Pisava oz. l`Écriture kot predeksistenčni jezikovni prostor, v katerega vstopata hkrati pišoči in beroči ter nenehno izpraševanje pozicije pišočega. Utemeljitelj novega romana in njegov najslavnejši predstavnik (pravijo mu tudi »papež novega romana«) je še danes živeči francoski pisatelj Alain Robbe-Grillet. Velik teoretski premik se zgodi, ko Roland Barthes, večinoma na podlagi že tako rekoč kanoniziranega novega romana, oznani smrt avtorja, ki pomeni rojstvo novega člena v postopku ustvarjanja literarnega dela - rojstvo bralca. Barthes in novi roman označujeta zasuk strukturalističnega načina mišljenja.

V središču literarnega dogajanja v Franciji se je tako znašel roman, ki še danes v frankofonih deželah, kljub vsem napovedanim krizam, kraljuje nad ostalimi žanri. Toda od 80-ih let dalje to ni več žanr, v katerem bi vsemogočni siže požiral vse ostale elemente romana. Leta 1980 Le Clézio izda zbirko esejev z naslovom Materialna ekstaza (L`extase matérielle), v kateri izriše junaka, ki bi se znal odreči težnjam antropocentrizma v imenu »novega religioznega potovanja«. »Religiozno« se pri tem navezuje predvsem na nekakšen mistični panteizem, združevanje človeka in narave v neločljivo enotnost. V ospredju je notranje izpraznjeni individuum, ki spregovori le zato, ker mu je dana možnost govora, čeprav nima ničesar povedati. Takšen tip junaka si uteho išče izven mesta, v »neokrnjeni naravi in pristnosti«. Proces, ki spočetka izgleda le kot cenena literarna rešitev, ima daljnosežne posledice: ponovno snidenje z naravo človeka zbližuje s samim seboj. Fabula 80-ih in 90-ih let pomeni vračanje k psihologizmu in avtobiografizmu, ki v zadnjem stadiju izbruhne v neprekinjen niz prostih asociacij na podlagi spomina, želje in freudovske psihoanalize. Postopek je najočitneje izražen pri pisatelju Beigbederju, še bolj pa pri Houellebecqu, kjer v ospredje prihajajo potlačene seksualne fantazme. Nekoliko mehkejši pristop do spomina zajema izraz »avtofikcija«, ki v sebi združuje pojma »avtobiografije« in »fikcije«. Kot pove že samo ime, je avtofikcija sopostavljanje realnega z imaginarnim, hkrati pa brisanje meje med literarnim in avtorskim jazom. Teoretiki jo dojemajo predvsem kot še en poskus spajanja realizma in romantizma, saj je za avtofikcijo značilno »romaneskno« niansiranje avtobiografije.

Kratka zgodba je ves čas ostajala v senci romana. Belgijski kritik René Godenne je sočasno s pojavitvijo novega romana predlagal ločevanje med klasično novelo-zgodbo (nouvelle-histoire) in sodobnejšo različico novele, nouvelle-instant, ki bi jo lahko prevajali kot »novelo trenutka«. Slednja naj bi se od tradicionalne novele ločila po poudarku, ki ga daje individualnim doživljanjem, emocijam ter nesorazmernostjo med bliskovitostjo opisanega trenutka in dolžini, ki je opisu posvečen. S pisanjem kratkih zgodb se ukvarja veliko avtorjev, toda žal le redki najdejo dovolj močan izraz, da jih povzdigne do večje razpoznavnosti.

Sodobna francoska proza prvič: Jean-Marie Gustave Le Clézio

Francoski pisatelj Jean-Marie Gustave Le Clézio se je rodil leta 1940 v Nici in sedem let po svojem rojstvu zapustil domovino, da bi se pridružil očetu, ki je opravljal zdravniški poklic v Nigeriji. Pozornost javnosti je pritegnil že s prvim romanom Zapisnik (Le procčs-verbal), izdanim leta 1963 in z njim osvojil nagrado Renaudot. Čeprav so ga mnogi s tem delom začeli pojmovati kot pristaša novega romana, je potrebno opozoriti, da Le Clézio nikdar ni postavljal fabule oz. samega postopka zapisovanja pred osebnostjo glavnega junaka. Zapisnik je tako predvsem popis življenja popolnega samotarja, nekoga, ki se je svojevoljno izoliral pred zunanjim svetom, vendar mu kljub temu ne more povsem ubežati. V romanu že lahko zaznamo temi, ki bosta kasneje postali stalnica pisateljeve poetike: tema identitete in tema samote.

Marjeta Novak, prevajalka in piska spremne besede LeCléziojevega romana Vesoljni potop opozarja, da je svet, ki ga Le Clézio prikazuje v svojih delih, dehumanizirani svet, v katerem človeku, ki je izgubil stik z naravo, nenehno grozijo sovražne sile, neznane nevarnosti, vojne, norost in katastrofe skoraj apokaliptičnih razsežnosti. V romanu Vesoljni potop (Le Déluge) iz leta 1966, se kot ultimativna grožnja pojavi smrt, ki kot senca nenehno bdi nad glavnim junakom Françoisom Bessonom. Nezmožnost jasne opredelitve sovražne sile v bralcu vzbuja občutek strahu, ki mu, tako pravi avtor, nikdar ni mogoče dokončno ubežati. V kasnejših delih in tudi v romanu Zlata ribica pa se v pisatelju zbudi želja po uporu proti razčlovečenju sveta. Le Cléziojev misticizem, kot bi ga lahko imenovali, briše meje med živalskim, rastlinskim in človeškim, z nenehnim prehajanjem iz enega v drug svet pa nakazuje na enotnost in soodvisnost vseh sfer bivanja.

Čeprav velja Le Clézio za enega izmed vodilnih sodobnih francoskih pisateljev, je o njem napisanega razmeroma malo. Morda tudi zato, ker avtor ne ostaja ujet v spone evropskega oz. predvsem francoskega geografskega prostora, temveč svoje zgodbe snuje drugje, v bivših francoskih kolonijah ali onstran oceana. Včasih pa zgodba zadobi svetovne razsežnosti in s tem nakazuje na univerzalnost človeške usode večnega iskanja. Takšen je tudi roman Zlata ribica, katerega zadnjemu poglavju bomo prisluhnili v nocojšnji oddaji.

Roman Zlata ribica, z originalnim naslovom Le poisson d`or, je izšel pri založbi Folio leta 1997. Naslov se po mnenju kritikov simbolno navezuje na azteški pregovor Quem vel ximimati in ti teucucuitla michin , kar bi lahko prevedli kot: »Mala zlata ribica, skrbno pazi nase: na svetu je veliko zank in razpetih mrež, ki prežijo nate«. Roman pripoveduje zgodbo male Laile iz Severne Afrike, ki so jo pri šestih letih ugrabili, pretepli in oglušili ter jo nato prodali Lalla Asmi. Lalla Asma je bila Laili dolgih osem let hkrati babica in gospodarica. Po njeni smrti so se vrata hiše Mellah končno odprla: Laila se mora zdaj sama soočiti s svetom tam zunaj.

Mala Laila, »zlata ribica«, se svoji usodi upira z močno voljo do življenja in veliko mero odločnosti. Potuje po svetu in spoznava novo, drugačno življenje. Pot jo vodi skozi Pariz, Nico, Chicago, Boston ter jo hkrati sooča s trpkimi pa tudi lepimi življenjskimi izkušnjami. V mestih se sreča z rasizmom, preprodajalci drog, glasbo, ljubeznijo in literaturo. Laila ne pripada nikomur razen sebi, vse dokler se krog ne sklene in se ponovno vrne v svojo domovino, k izvoru. S polaganjem rok na rodno zemljo Laila prvič ugleda tisto, česar nikdar ni izgubila, ker nikoli ni imela: svojo identiteto. V puščavskem prahu občuti pripadnost deželi, ki jo je morala zapustiti, da jo je lahko našla.

Zabrisana krožna struktura zgodbe na sodoben način obnavlja iniciacijski obred. Laila mora po tem, ko jo kot otroka ugrabijo, na samotni poti iskati sledove izgubljene preteklosti. Z vrnitvijo v izhodiščno točko in z otrokom pod srcem se zgodba njenega življenja pravzaprav šele začenja. Le Clézio s simbolom še nerojenega otroka, pa tudi z jezikovnim spreminjanjem časovne perspektive iz sedanjika v preteklik in obratno vzpostavlja paralelo med že zapisanim in zdaj zapisujočim se.