* Obljubljali so bajeslovno, a dostavili komaj kaj več kot šund. Ameriška številčna zasedba Chk Chk Chk s svojim tretjim albumom Myth Takes viha nosove. Potem ko so viharno zasedli prestol takrat še kako svežega dance-punk gibanja, danes od te njihove vihravosti ne ostaja več veliko. Po tragični izgubi njihovega bobnarja Mikela Giusa, ki je nastradal v prometni nesreči, so se fantje sicer uspeli ponovno sestaviti in lansirati nov album, ki pa je le meglica udarnega Louden Up Now izpred treh let.
Poleg dveh očitnih singlov, Heart Of Hearts in Must Be The Moon, ki jih sicer znova prikazujeta v preverjeno dobri, a vendarle že znani luči, na albumu najdemo kopico skladb, za katere se zdi, da so v naglici ostale nedodelane. Obetajoči nastavki v mnogih primerih obvisijo v zraku in ne ponudijo maksimalnega užitka. Skladbe so občutno krajše in v njih je moč zaslediti precej več spevnega popevanja, kar nemara lahko pripišemo tudi njihovemu druženju z zasedbo Red Hot Chili Peppers, ki so jih Chk Chk Chk spremljali kot predskupina na njihovi britanski turneji leta 2006. Njihovo spretno krmarjenje med pop, rock in funk sfero je pustilo dovolj velik vtis, da so se tudi sami odločili omehčati svoj izraz. Kljub vedno bolj očitnemu spogledovanju zasedbe s pop obrazci lahko rečemo, da Chk Chk Chk padejo vsaj na eni premisi popa. Torej, na trdno določeni formi skladb, ki se ji hvala bogu še vedno uspevajo izogibati. Slab splošen vtis nekoliko popravi še vedno prisotna vnema po eksperimentiranju z zvokom, ki pa je zaznavna vse premalo, da bi pustila opaznejši vtis.
Dejstvo, ki ga lahko Chk Chk Chk najbolj zamerimo pa je to, da z izjemo večje popoidnosti skladb, žal zvenijo še vedno isto kot na svojem drugem albumu Louden Up Now, s katerim so si izborili mesto v prvi jakostni skupini post-punkerskih derivatov. Toda brez tiste izjemne energije in žara, ki je odlikoval to ploščo. Od njihovega ustaljenega zvoka v svoji kvazi-baladnosti nekoliko odstopa le zaključna skladba Infinifold, a tudi ta ne v maniri, ki bi pretirano navduševala. To precej bolj uspeva najdaljši skladbi, Bend Over Beethoven, ki s svojim repetitivnim plesnim pogonom vsaj nekoliko spomni na najboljše trenutke benda, ko je po njujorških plesnih podijih harala zgodba Me And Giuliani Down By The Schoolyard.
Od benda, ki je začel v prvi, še izvidniški formaciji kasnejšega izbruha plesnega post-punka in je v preteklosti kazal očitne znake originalnosti, smo vendarle pričakovali nekaj več. V obdobju, ko je masovna plesna punk evforija že v zatonu, bodo Chk Chk Chk le stežka navdušili v enaki meri kot s svojim prejšnjim albumom. Vse tiste, ki gledamo na muziko nekoliko bolj kritično, pa so tako ali tako pustili na cedilu in ta album prav gotovo ne more soditi med njihove mitološke poskuse.
pripravil Božidar Plesnik
Komentarji
komentiraj >>