Četrtek, 15. 3. 2007
tadej
* Trans Am je neločljiva washingtonska zasedba, ki že od samega začetka prisega na založbo Thrill Jockey. Formirali so se leta 1990, prvi album pa so izdali 6 let kasneje. Po debiju, ki jim ga je produciral John McEntire iz skupine Tortoise, so veliko koncertirali in izdali še 7 albumov in nekaj EP-jev. Po pred zadnji plošči Liberation pa so zapustili domača tla in se razkropili po svetu. Nathan Means je odšel v Novo Zelandijo, Phil Manley v San Francisco, Sebastian Thomson pa v Anglijo in New York. V času pred zadnjo ploščo so se nekajkrat dobili za žive nastope, do ponovne združitve pa je prišlo v Novi Zelandiji, na šoli za snemanje v Aucklandu, ko so se člani dobili z namenom stvarjenja nove plošče. Idej je bilo veliko, lastne, stare opreme pa skoraj nič. Snemanje se je nadaljevalo dva meseca kasneje v New Yorku, v prostorih kolektiva Onieda. Tudi tokrat so prišli brez opreme, saj so hoteli razrahljati vezí s preteklostjo in ustvariti kaj bolj spontanega. Zadnja od treh postaj pa je bila mesto San Francisco, kjer je so poskrbeli še za zadnje glasbene finese.
Če ste pozorno sledili zgodbi o nastajanju albuma, ste lahko razbrali, da je glasba iz ploščka Sex Change nastala na vseh treh lokacijah, kjer živijo člani benda. Če dodamo še informacijo, da se je celoten proces zaključil v treh tednih, za razliko od, na primer, prejšnjih dveh albumov, ki sta terjala več mesecev časa, lahko rečemo, da tudi za glasbo na plati Sex Change stoji nek koncept. In ob navezavi z lahkotno, sanjavo in igrivo naravo plošče lahko dobimo asociacije na roman toka zavesti, kjer poteg z glavnikom izpuhti v veter v laseh, preteklo potovanje, hojo po mestu in še kup drugih reči. In tisto, kar povezuje, tisto kar je bistveno, v čemer je čar, je sam tok misli. V našem primeru pa je to tok glasbe, tisti značilni Trans Am-ovski "drive", ki se mu naše misli prepuščajo. Drive je tokrat še bolj vznesen, saj sama godba lahkotnejša. Glasba zato ni vezana na Auckland, New York in San Francisco, še zdaleč ne prevzema nekih lokalnih potez (v tem pogledu bi bil koncept pretenciozen), ampak le potuje. Med potjo se užitkarsko naslaja, glisira po morju možnosti, čofota v svobodnjaštvu možnosti izbire, vendar ne izbira, ampak le pelje dalje. Res pa je, da je sama ceremonija glede snemanja albuma na različnih lokacijah malce smešna, v kolikor ni le stranski produkt produkt potovanja in posledično "nedolžna" komercialna poteza. Kajti v glasbi ni mogoče razvozlati njenega rodovnika, tak izdelek pa bi lahko posneli kjerkoli. Glede na prihranjen čas zaradi vožnje in ostalih nujnih opravkov na potovanje pa verjetno tudi v kakšnem tednu manj.
Po eni strani glasbi manjka ostrine, kakršno na primer vsebuje politično nabriti album Liberation, po drugi strani pa je ravno v tem njegova prednost. Z uporabo manj različnih zvokov zabrišejo meje žanrske raznovrstnosti, ki ji še vedno ostajajo zvesti, v kombinaciji z načinom igranja pa dosežejo še lahkotnost. Kar se tiče zvoka, je najbolj očitno to, da veliko večino ritmov igrajo na bobne, ritem mašina pa, če že vstopi, posnema organski zvok. Tako na primer elektronsko obarvan komad na albumu Sex Change vzdržuje sorodne vezi z matično zvrstjo pretežno le še na konceptualni ravni, saj že samo z zamenjavo robotskega beata s klasičnimi bobni odvzamejo esenco starega elektra. S tem dosežejo večjo homogenost albuma kot celote, žanrska razgibanost pa se tako umika prvemu pogledu. Tega pláti seveda ne očitamo, saj kot že rečeno, ravno s tem pridobiva na pomladni sanjavosti, kamor je usmerila svoje peruti. Res pa je tudi, da se nam še kako kolca po kakem pristnem elektru žmohtiču tipa White Rhino.
Spoj in preplet organskega ter elektronskega je izveden zelo dobro. Trans Am namreč ni eden tistih bendov, ki svojo glasbo neokusno dekorirajo z elektronskim kičem. Obe strani elegantno prehajata med seboj v skupnem polju sorodnih zvokov, na drugem koncu pa se vsaka posebej razrašča v svoje področje. V glasbi se to kaže kot toplina organskega zvoka na eni strani in gimnastičarstvo elektronike na drugi, kjer z akrobacijami posega celo na področje psihedelije. Ta je sicer dobro zakamuflirana in ob hitrem poslušanju neopazna. Vmesno področje pa je domena mogočnega zvoka analognega sintetizatorja (to je zvok, kakršnega na primer prepoznate v večinoma v starejših godbah, na primer Pink Floydih) in pa rahlo distorziranih kitar, ki skupaj gradijo krautrockerske autobahne, pleteničijo po post rockersko, včasih v post punky maniri in tako naprej …
Sex change je torej sproščen a kvaliteten album, ki se spretno izmika banalnosti alter popiš izdelkov. S svojo sončno orientiranostjo je prav gotovo vplival tudi na prezgoden prihod pomladi. Ima vse, kar potrebuje dobra lahkotna plata, torej dva dolgočasna komada, kakšnega sentimentalnega in tri četrt žmohtnih hitičev. To je glasba za v avto, za pot na morje. Vendar te plošče ne izberemo, ko gremo žurat z boysi, takrat se pač posluša mačistične koračnice ali alkoholne himne, ampak ko je pred nami vikend paket z najdražjo. Glasba torej servira instant zasanjanost hipnotičnega drive-a in malce divjega žaganja, za tiste bolj romantične trenutke.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>